Ljudje, ki potrebujejo pomoč zaradi duševnih stisk, starosti, bolezni, težav v duševnem ali telesnem razvoju, ne želijo živeti v posebnih zavodih. Pogosto bi lahko živeli doma ali v stanovanjskih skupnostih, a takšnih oblik pomoči nimamo dovolj razvitih, zato jim preostanejo le še zavodi.
Neizpolnjene obljube, da bo država spodbujala proces deinstitucionalizacije (osredotočanje na druge oblike pomoči, ne pa na vključevanje ljudi v institucije), motijo profesorja na fakulteti za socialno delo dr. Vita Flakerja. Namesto tega ministrstvo za delo še naprej zagotavlja denar za gradnjo novih zavodov in obnavlja stare, je prepričan.
Neuspešna kandidatura
Da se je deinstitucionalizacija v Sloveniji ustavila, je Flaker prepričan tudi zaradi izbire novega vodstva zavoda Hrastovec, saj je svet zavoda namesto Flakerja kot največjega zagovornika deinstitucionalizacije izbral domnevno manjšo podpornico tega procesa. Čeprav je zavod (in njegov sedanji direktor Josip Lukač) znan po oranju ledine pri preseljevanju uporabnikov iz zavoda v dislocirane enote in stanovanjske skupine, Flaker trdi, da se je ta v zadnjih letih ustavila. »Manjše enote zavoda so začeli združevati v večje. Trenutno je samo ena enota z manj kot 10 stanovalci, leta 2007 je bilo takih enot pet.«
To pa naj bi po njegovem podpirala tudi nova direktorica Andreja Raduha, ki naj bi vodenje zavoda prevzela po novem letu, ko bo šel sedanji direktor v pokoj. Kot smo izvedeli, se je svet zavoda zanjo odločil zaradi poznavanja dela zavoda, saj je trenutno direktorjeva pomočnica, pa tudi zaradi poznavanja drugih področij, kot so kadrovsko, pravno, upravno, področje javnih naročil... Prav to naj bi bila Flakerjeva pomanjkljivost, čeprav sodi med vodilne strokovnjake s področja sociale. Ministrstvo uradno z izbiro Raduhove še ni seznanjeno, zato tudi soglasja zanjo še ni izdalo.
»Zunaj« ni vedno ustreznih pogojev
Sedanji direktor zavoda Hrastovec Josip Lukač opozarja, da popolna deinstitucionalizacija ni možna. Precej uporabnikov zavoda bi namreč po njegovih izkušnjah težko živelo v skupnosti – okoli 40 jih je na varovanem oddelku po zahtevi sodišča, veliko jih potrebuje neprestano nego. Idealno bi bilo, da bi lahko živeli v svojem lokalnem okolju, vendar za to ni ustreznih pogojev (stanovanje, denar za najemnino, denar za preživetje, delo, pomoč...). »Teh pa ne more zagotoviti zavod, pač pa država,« pravi Lukač.
Prav s takšnimi težavami se srečuje Joc Podlesnik, ki po nekaj desetletjih življenja v zavodu in v stanovanjski skupnosti zadnje leto živi samostojno. »Občutek, ko odkleneš vrata svojega stanovanja, je nepopisen,« pravi. Privoščil bi ga vsem, ki morajo s težavami zdaj živeti bodisi v zavodu bodisi v stanovanjski skupnosti. »A kaj, ko ni stanovanj, pa tudi dela za nas ni. Lahko samo živimo in si pomagamo vsak na svoj način.«
Politična odločitev naj bo po meri uporabnikov
Na ministrstvu očitke, da vlagajo predvsem v institucije, zavračajo. Pripravljajo javno naročilo na temo deinstitucionalizacije, zaključujejo pa tudi vsebinsko pripravo Operativnega programa, osnovnega dokument za črpanje evropskih sredstev do leta 2020. »Pomemben del programa je okrepitev in širitev mreže programov skupnostne obravnave,« odgovarjajo.
Da je deinstitucionalizacija predvsem politična odločitev, se zaveda Iztok Suhadolnik, direktor Zveze Sonček. Opozarja, da je tudi ljudem, ki potrebujejo pomoč drugih, potreba po svobodi temeljna, čeprav zagovorniki institucij na prvo mesto postavljajo varnost uporabnikov. Slednji pa se bojijo predvsem, da bi prakse iz zavodov med deinstitucionalizacijo le prenesli v njihovo domače okolje. Klaudija Poropat iz YHD – društva za kulturo in teorijo hendikepa pa ob tem poudarja, da bo morala proces voditi uporabniška perspektiva. »Štele pa ne bodo analize, strategije in načrti, pač pa to, koliko ljudi se bo uspešno iz zavodov preselilo v domače okolje.«