»Napake pri odvzemih otrok se ne bi smele dogajati,« je prepričana razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. »Prestavljanje otroka iz ene družine v drugo deluje nanj izjemno negativno ne glede na to, koliko je star,« opozarja.
Takšno ravnanje, čeprav v prizadevanju zagotavljanja največje otrokove koristi, najbolj prizadene otrokovo socialno in čustveno področje in lahko pušča posledice, opozarja psihologinja. Otrok se že zelo zgodaj naveže na tako imenovano prvo osebo, ki zanj skrbi. Če je do nje prikrajšan ali če je povezanost prekinjena, lahko to vpliva na njegov osebnostni razvoj in na njegovo samopodobo. Še huje je, če se takšna dejanja ponavljajo.
Vprašanja morajo imeti odgovore
Prej ali slej se začne otrok spraševati, zakaj je moral zapustiti matično družino. Problematično je, če takrat nima jasnih odgovorov, pravi Marjanovič-Umkova in dodaja, da morajo biti zato strokovni delavci, ko se odločajo za odvzem, o tem stoodstotno prepričani. Za neustrezno delovanje matične družine lahko začne otrok pozneje kriviti sebe. Predstavlja si, da je sam kriv za razpad družine, misli, da če bi bolj ubogal, bi lahko tudi odraščal drugače. Takšno breme pa je izjemno težko. »Otroci, ki doživljajo takšne ukrepe, se morda v socialnem prostoru nikoli ne bodo počutili zaželene in bodo vselej ostajali na robu družbe.«
Izvzem otroka iz matične družine je po mnenju psihologinje vselej obremenjujoč dogodek ne glede na to, da naj bi bil za otroka koristen. Seveda je treba pri takšnih primerih reševati trenuten položaj otroka, a pri odvzemih in namestitvah v rejniško družino ali v zavod je treba imeti pred očmi otrokovo dolgotrajno korist, še opozarja.
Vpliv na vse življenje
Življenjske zgodbe otrok, prikrajšanih za normalno družinsko življenje, saj so del svojega najranljivejšega obdobja v življenju (pogosto tudi celo otroštvo in mladost) preživeli v rejništvu ali v zavodu, so podrobneje raziskovali na Inštitutu RS za socialno varstvo.
Rejništvo človeka zaznamuje, opozarjajo raziskovalci, še bolj pa morebitna menjava rejniških družin. Poleg ustrezne namestitve že v času rejništva poudarjajo pomen psihosocialne obravnave. Prav pomanjkanje psihološke oskrbe in slab dostop do pedopsihiatrične obravnave jih lahko zaznamuje do konca življenja, ugotavljajo.
Podobno velja tudi za otroke, ki jih namestijo v zavode. Pri nekaterih to pozitivno vpliva na njihov nadaljnji življenjski potek: v zavodu so nekateri, s katerimi so se pogovarjali, s pomočjo strokovnjakov predelali svoje težave, povezane z neurejenimi družinskimi razmerami; v novem okolju so lahko na novo zaživeli in razvili trdno in samozavestno osebnost. Tudi prehod iz zavodske oskrbe v samostojno življenje za njih ni bil težak, vendar pa bolj stresen kot za njihove vrstnike, ki so živeli v običajnih družinah, predvsem zaradi iskanja ustrezne namestitve, tudi v odraslem življenju pa delujejo brez pomoči države in strokovnjakov.
Žal pa pri večini, poudarjajo raziskovalci, izkušnja ni bila pozitivna. Ne le da jim med bivanjem v zavodu ni uspelo predelati travmatičnih izkušenj, ki so jim bili izpostavljeni v družinskem okolju, ampak so se travmatične izkušnje le še kopičile. Zavoda niso dojemali kot varno okolje in jim ni uspelo razviti tesnega in zaupnega odnosa z odraslo osebo, prav tako ne prijateljskih stikov s sovrstniki. Po izhodu iz zavoda pa so imeli pogoste težave z odvisnostjo od drog ali alkohola, izkusili so obdobja brezdomstva, bili zaradi kaznivih dejanj zaprti in podobno.
