Nadškofija Maribor bi lahko v kratkem končala v stečaju. Vedno glasnejše so namreč informacije, da so v nekaterih bankah obupali nad dolgotrajnimi pogajanji in obljubami klerikov o poplačilu dolga. Zato naj bi grozile s formalnim postopkom, v katerem se bo ocenilo in prodalo nadškofijsko premoženje, z izkupičkom pa poplačalo upnike.
Kljub ugibanjem, ali je nadškofija sploh pravna oseba, nad katero bi smeli uvesti stečajni postopek, pravni strokovnjaki pritrjujejo, da lahko bankrotira. Tako kot gospodarske družbe, zavodi, društva, organi in organizacije je vpisana v poslovni register in ima davčno številko. »Nihče več ne dvomi, da bi bili sakralni objekti, ki služijo verskim obredom, vključeni v stečajno maso in bi jih bilo možno prodati. O tem pričajo tudi zadnje dražbe cerkva,« je poudaril dr. Lojze Ude s pravne fakultete v Ljubljani.
Vprašanje, ki v tem trenutku najbolj skrbi nadškofijske veljake, je, kolikšne dolgove bodo morali poravnati do bank. Glede na njihove navedbe so dolžni »zgolj« okoli 18 milijonov evrov, kolikor so si izposodili za izvedbo infrastrukturnih projektov, kot je prenova kompleksa stavb na Vrbanski v Mariboru. Najmanj ena banka, Raiffeisen, zahteva od nadškofije dodatnih 7,6 milijona evrov, ki jih je izgubila s financiranjem prevzema danes propadlih cerkvenih finančnih holdingov Zvon. Če bi ji uspelo, bi denar verjetno zahtevale tudi preostale banke, kar bi vodilo v zaseg in razprodajo vsega nadškofijskega premoženja, torej več deset hektarjev gozdov, vinogradov in drugih zemljišč ter pomembnih cerkvenih nepremičnin na severovzhodu države.
Gre za sodni spor, v katerem se presoja veljavnost tako imenovane patronatske izjave Nadškofije Maribor. Ta naj bi bila nekakšno poroštvo za obveznosti podjetja Gospodarstvo Rast, ki je bilo lastnik Zvona Ena Holdinga. Z njo je nadškofija leta 2009 prepričala banke, naj ne odpokličejo posojil in že takrat porušijo njihovo, na bančnih posojilih zgrajeno piramido. To se je dejansko zgodilo nekaj let zatem, ko je propadla prisilna poravnava obeh Zvonov. V nadškofiji so prepričani, da ni šlo za (veljavno) poroštvo, saj da je ni podpisal takratni nadškof Franc Kramberger, in da gre bolj za moralno zavezo, da bodo za poplačilo obveznosti storili vse, kar je v njihovi moči. Drugače menijo v bankah. Tako je banka Raiffeisen na nadškofijskem premoženju že vpisala predhodno odredbo, s katero je preprečila njegovo morebitno prodajo in obenem zavarovala svoj pričakovani 7,6-milijonski zahtevek.
»Nadškofija ima dovolj premoženja v naravi, da poplača svoje dolgove. Ni nam v interesu, da gre kdor koli v stečaj. Za takšne skrajne ukrepe je še vedno čas,« je včeraj za Dnevnik povedal Roman Šumak, lastnik celjske družbe Mollier. Ta od nadškofije zahteva 25.000 evrov za obnovo telovadnice nadškofijske gimnazije v Mariboru, na njeno zahtevo pa so se pred nedavnim neuspešno prodajale nekatere nadškofijske nepremičnine. Šumak je opozoril, da so šli z nasprotno stranjo v postopek sodne mediacije, vendar pa slednja ni izpolnila dogovora. »Želimo priti do tistega, kar je naše. Veliko stroškov smo že imeli z njimi,« je dejal.
Kdo si prizadeva za stečaj?
O tem, kdo si dejansko prizadeva za stečaj nadškofije, krožijo različne informacije. Po nekaterih bi banke naposled presekale več let trajajočo agonijo cerkvene ustanove. Njeni računi so blokirani že vse od novembra 2011, zaradi česar bi samodejno končala v stečajnem postopku, seveda če bi ga kateri od upnikov zahteval. V tem primeru bi o utemeljenosti posameznih zahtevkov, tudi spornih, presojal stečajni upravitelj. Če bi jih priznal, bi morala nadškofija pravico iskati na sodišču. Obenem bi namesto nadškofije prodajal stotine nepremičnin, ki bi končale v stečajni masi. Da je stečaj prava pot, naj bi bili prepričani tudi v delu cerkvenih struktur, saj bi se pred pričakovanim ustoličenjem novega nadškofa le tako razčistili pretekli grehi in stvari postavile na novo. V tem smislu je v začetku letošnjega leta razmišljal tudi predsednik SŠK in apostolski administrator ljubljanske nadškofije škof Andrej Glavan. »Odločitev za mariborskega nadškofa je še težja, saj bo treba razmere finančno in gospodarsko konsolidirati do te mere, da ne bo novi nadškof že takoj na začetku 'potunkan' v probleme, zaradi česar naj bi ga 'razni dejavniki' onemogočili že v začetku. Zato bi bilo idealno, če bi se zadeve rešile pred izbiro in bi lahko novi nadškof nemoteno začel novo pastirsko ero,« je dejal.
Ni skrivnost, da obstajajo načrti, po katerih bi cerkvene nepremičnine v Mariboru kupovala graška škofija. S tem naj bi pomagala mariborski nadškofiji in v ustanovah, ki domujejo v teh zgradbah, ohranila pastoralno dejavnost. V cerkvenih rokah bi zadržali kompleks stavb na Vrbanski s škofijsko gimnazijo, samostan Studenice in tudi stavbo na Slomškovem trgu v Mariboru, kjer je zgodovinski sedež nadškofije. Na tej je od avgusta 2012 vpisan 700.000 evrov visok zemljiški dolg, ki so ga pred ukinitvijo menedžerji uporabljali za zaščito svojega premoženja pred zasegom. Lastnik nepremičnine je škofijski ordinariat Maribor.
O usodi nadškofije odloča pet bank
Katere so banke upnice, ki odločajo o njihovi usodi, v nadškofiji doslej nikoli niso javno razkrili. Po naših podatkih so to Unicredit, ki naj bi mu dolgovali 15 milijonov evrov, Sparkasse (slabih sedem milijonov evrov), BKS (5,6 milijona evrov), Zveza bank (3,5 milijona evrov) in Abanka Vipa (350.000 evrov). Skupno torej več kot 30 milijonov evrov. Za zavarovanje zahtevkov so si banke prek sodišča že izborile predznamovane hipoteke na premoženju nadškofije, s katerimi pa ne bodo dobile ločitvenih pravic v morebitnem stečaju. Takšen privilegij so po dostopnih podatkih dosegli le v Unicreditu. V nadškofiji so namreč za pomoč pri sanaciji Gospodarstva Rast zastavili tri zgradbe: samostan v Studenicah, orglarsko delavnico v Hočah in del objekta na Barvarski ulici v Mariboru, katerih ocenjena vrednost znaša manj kot tri milijone evrov.
Čeprav bi bili v okviru stečaja nadškofije naprodaj tudi samostani, cerkve, stanovanja, poslovni prostori in druge cerkvene nepremičnine, za katere na nedavnih dražbah ni bilo pretiranega zanimanja, smo izvedeli, da je sredi leta 2012 lastnika zamenjalo več deset tisoč kvadratnih metrov gozdov blizu Poljčan. Odkupil jih je eden najbolj znanih gozdarjev na Celjskem. Mariborska nadškofija ima po dostopnih podatkih v lasti še vsaj sto hektarjev gozdov.
Za komentar smo se včeraj obrnili na odgovorne v Nadškofiji Maribor, vendar odgovorov nismo prejeli.