Podobno kot ministrstvo za notranje zadeve v času ministrovanja Vinka Gorenaka tudi pravosodno ministrstvo v svojih zadnjih vzdihljajih izpeljuje nadzor nad vrhovnim državnim tožilstvom. Tožilci nadzoru (vsaj za zdaj) ne nasprotujejo, saj tokrat računajo na prisotnost predstavnikov državnotožilskega sveta – varovalke pred velikim vmešavanjem izvršilne veje oblasti v delo tožilstva.
Podedovani nadzor
Ministrstvo za pravosodje je nadzor nad vrhovnim tožilstvom podedovalo od nekdanjega ministra Vinka Gorenaka in njegove sekretarke Barbare Brezigar. Pod Janševo vlado je namreč tožilstvo sodilo pod ministrstvo za notranje zadeve, kasneje pa se je vrnilo pod ministrstvo za pravosodje. V času Gorenakovega ministrovanja (natančneje februarja lani, ko se je Janševa vlada že poslavljala) je notranje ministrstvo želelo izpeljati nadzor, zaradi hitenja pa je ministrstvo napovedalo svoj prihod na sedež vrhovnega tožilstva, čeprav ni bila zagotovljena prisotnost predstavnikov državnotožilskega sveta, kot narekuje zakonodaja. Takrat se je tožilstvo ostro uprlo in nadzor je padel v vodo.
Ministrstvo za pravosodje, ki je predmet nadzora – sporno imenovanje Boštjana Škrleca za generalnega direktorja vrhovnega tožilstva, ki ga je, prav tako v zadnjih izdihljajih Pahorjeve vlade, imenoval takratni pravosodni minister Aleš Zalar – nasledilo od Brezigarjeve in Gorenaka, je pred dnevi na tožilstvo poslalo dopis o prihajajočem obisku nadzornikov. Na vrhovnem tožilstvu so nam potrdili napovedani obisk, po naših informacijah so tudi že obvestili državnotožilski svet in predlagali, da bi dva njihova člana sodelovala pri nadzoru. Če ministrstvo dogodkov ne bo poskušalo prehitevati kot nekdanji notranji minister, na tožilstvu menda nimajo zadržkov, da se nadzor opravi.
Hitenje in zapleti
Na pravosodnem ministrstvu so nam včeraj potrdili, da Gorenakova odločba o nadzoru zaradi nepravilnosti ni izvršljiva, in pojasnili, da je zato pravosodni minister izdal novo odločbo za neposredni pravosodni nadzor. Minister Senko Pličanič v vsebino odločbe ni posegal: »Na novo je opredeljeno le časovno obdobje, v katerem naj bi se nadzor opravil (do konca leta 2014, op. p.), in sestava nadzorne skupine,« so nam povedali na ministrstvu. Predmet nadzora tako ostaja pregled delovanja državnotožilske uprave, pri čemer bo nadzornike najbolj zanimala zaposlitev Škrleca.
Njegova zgodba se vleče že od konca leta 2011, ko je bil izbran na razpisu za položaj generalnega direktorja. Škrlec v času izbora ni bil tožilec, vendar to ni bila ovira, saj zakonodaja omogoča dva načina za izbor generalnega direktorja. Prvi je z javnim razpisom za funkcionarje, ki niso tožilci, drugi pa je poziv znotraj tožilskih vrst. A Škrlec je bil izbran kot »civil«, v časovnem intervalu med izbiro in imenovanjem pa je vstopil v tožilske vode. Zato je bil postopek še bolj nejasen (nekakšna kombinacija dveh zakonskih možnosti), na koncu pa je takratni minister Zalar tik pred svojim slovesom Škrleca le imenoval. Janševa vlada ga je nato po ekspresnem postopku razrešila, vendar je generalni državni tožilec Zvonko Fišer Škrleca pooblastil kot vršilca dolžnosti generalnega direktorja.
Upravno sodišče je medtem prav tako presodilo, da postopek imenovanja Škrleca ni bil izpeljan pravilno, na tožilstvu pa so že pred več kot enim letom pripravili nov razpis, na katerega se je ponovno (tokrat edini) prijavil Škrlec. A tudi tokrat se zapleta in Škrlec je še vedno le vršilec dolžnosti generalnega direktorja po Fišerjevem pooblastilu.