Moški iz prve, ženske pa iz druge vrste

Ženske slabo zastopane v SAZU

Ker spolna sestava članstva akademije ne odraža realnega prispevka žensk k razvoju znanosti in umetnosti, je vprašanje, ali gre v primeru SAZU za zaprt moški klub, povsem na mestu. »Petodstotni delež žensk, članic SAZU, je vsekakor žalostno dejstvo in ne more biti odraz tega, da Slovenija ne premore več izjemnih, zaslužnih znanstvenic in predvsem vrhunskih umetnic. Da je zastopanost žensk tako nizka, lahko razložimo z dejstvom, da med kandidati za nove člane SAZU, ki jih sicer predlaga predsedstvo, posamezni razredi ali skupine akademikov, običajno ženskih kandidatk ne vidimo,« opozarja izredna članica SAZU Tatjana Avšič - Županc. Čeprav se s tovrstnimi težavami soočajo številne podobne ustanove po Evropi, pa tako očitnega neravnovesja v tujini ni: zastopanost žensk med rednimi člani berlinsko-brandenburške akademije je denimo 16-odstotna, na hrvaški akademiji desetodstotna, na avstrijski akademiji pa osemodstotna.

Po mnenju redne članice akademije dr. Alenke Šelih je eden od razlogov za nizko zastopanost žensk v SAZU ta, da je med raziskovalci in univerzitetnimi učitelji tudi danes še vedno manj žensk kot moških, zlasti tistih z visokimi akademskimi nazivi, kar kažejo tudi statistični podatki evropske komisije: diplomantk je v EU več kot diplomantov, pri kasnejših nazivih (doktorji, docenti, redni in izredni profesorji) pa se ta trend močno obrne v prid moškim.

»Očitno je, da diplomantke po diplomi pogosto najprej poskrbijo za svojo vlogo kot matere in nato nadaljujejo poklicno pot. Zaradi tega premora na raziskovalnem in univerzitetnem področju pa je težko nadoknaditi zamujeno. Poleg tega pa tiste, ki so med njimi, nimajo dovolj družbene podpore za to, da bi lahko opravljale tako svojo poklicno vlogo kot (pogosto) vlogo matere. Za spremembe takih trendov je potrebno daljše obdobje, v katerem izrazito podpirajo ženske na takih položajih. Tega pa že dolgo ni več,« poudarja zaslužna profesorica ljubljanske pravne fakultete dr. Alenka Šelih, ki je bila v mandatu 2005–2008 tudi podpredsednica SAZU. V samostojni Sloveniji je bil to tudi edini mandat, v katerem je enega od dveh podpredsedniških mest na akademiji zasedala ženska. Pred tem je bila na mesto glavne tajnice izvoljena še pokojna akademikinja Lidija Andolšek - Jeras.

Tatjana Avšič - Županc ob tem poudarja, da ženske z marljivostjo in vztrajnostjo zastavljene cilje dosežejo v povprečju pogosteje kot moški. »Ker pa nas ob karierni (akademski) poti zvečine čaka tudi materinstvo, se v primerjavi z moškimi po končanem dodiplomskem in podiplomskem izobraževanju prepogosto znajdemo v težjem položaju usklajevanja kariernih obveznosti in družinskega dela. Tako se marsikatera, sicer ambiciozna in perspektivna ženska odloči za nižje karierne cilje ali pa zaradi enega samega leta odsotnosti izgubi priložnost napredovanja v primerjavi z moškimi tekmeci,« opozarja doktorica medicinskih znanosti.

Renzi polovico ministrskih mest ponudil ženskam

Ženske imajo mnogo večje možnosti javnega delovanja kot v preteklosti, a njihov delež ostaja na najvišjih in pomembnih položajih v družbi zanemarljiv v primerjavi z moškimi. »Večinoma se ženske za tovrstne položaje potegujemo iz 'druge vrste'. Tako je naša pot tudi zaradi tega v primerjavi z moškimi tekmeci, ki so praviloma vedno v 'prvi vrsti', daljša in ovirana,« dodaja Avšič-Župančeva. Lani je Slovenija dobila prvo premierko, vendar sta med njenimi 13 ministrskimi kolegi zgolj dve ministrici. V novi italijanski vladi, ki jo vodi 39-letni Matteo Renzi, pa je v 16-članski ministrski ekipi kar polovica žensk.

»Sem podpornica uravnoteženo sestavljenih vodilnih timov, saj se to tako v praksi kot v nekaterih raziskavah kaže kot prava pot vodenja in voditeljstva. Ne podpiram kvot, podpiram pa, da se prisluhne ženskam in se jim da priložnosti predvsem na družbenih, socialnih in razvojno pomembnih področjih, saj zaradi svojih izkušenj in vseh vrst vlog, ki jih opravljamo v življenju, na drug način, pogosto širše in človeško občutljivejše zaznavamo probleme družbe,« pa na vprašanje, ali bi bilo treba v gospodarstvu in na drugih družbenih področjih uvesti ženske kvote, odgovarja redna profesorica z ljubljanske ekonomske fakultete in prorektorica na ljubljanski univerzi Maja Makovec Brenčič. Znano je namreč, da so pri nas kvote z zakonom določene tako pri državnozborskih in lokalnih kot pri evropskih volitvah. Na kandidatni listi za volitve v DZ noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35 odstotki od skupnega dejanskega števila kandidatov, pri kandidatni listi za evropske volitve pa mora biti kandidatov obeh spolov najmanj 40 odstotkov. Vsaka lista mora biti sestavljena tako, da je najmanj en kandidat vsakega od spolov uvrščen v zgornjo polovico liste, še piše v zakonu o volitvah poslancev v evropski parlament. V 90-članskem državnem zboru sicer trenutno sedi 31 poslank, od osmih slovenskih evropskih poslancev je polovica žensk, v 211 občinah pa je zgolj deset županj.

»Če se odločiš za kariero, zlasti v politiki, moraš materinstvo za določeno obdobje prestaviti. Sestanki potekajo predvsem v popoldanskem ali večernem času, ko ostali že končujejo delo, tako da si zelo malo doma,« življenje političarke opisuje evropska poslanka Mojca Kleva Kekuš. Po končanem študiju je naprej odšla na prakso v evropski parlament, kjer je kasneje dobila tudi službo. Po dveh letih se je vrnila v Slovenijo in se zaposlila v DZ. V tem obdobju je tudi magistrirala, po korupcijski aferi z Zoranom Thalerjem pa jo je poklicna pot spet vodila v Bruselj. »V politiki je zelo malo žensk, še posebej mlajših, moški so večinoma starejši gospodje. Morajo pa biti v parlamentih zastopane vse generacije, saj ima vsaka svoje potrebe in želje,« poudarja najmlajša slovenska predstavnica v evropskem parlamentu, ki je nedavno rodila tudi prvega otroka.

Podatki pod površino so drugačni

Čeprav pripada evropskim poslancem enaka plača ne glede na spol, pa podatki evropske komisije kažejo, da ženske v EU zaslužijo v povprečju 16 odstotkov manj na uro kot moški. Posamezne države poskušajo to spremeniti na različne načine. Belgijski parlament denimo je leta 2012 sprejel zakon, ki podjetjem nalaga, da vsako drugo leto izvedejo primerjalno analizo plačne strukture, francoska vlada je okrepila obstoječe sankcije proti podjetjem z vsaj 50 zaposlenimi, ki ne spoštujejo obveznosti glede enakosti spolov, avstrijski zakon o enaki obravnavi pa od podjetij zahteva, da pripravljajo poročila o enakem plačilu.

Razlika v plači po spolu je v okviru EU v Sloveniji najnižja. Po podatkih, ki sta jih pred dnevi predstavili Andreja Poje iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in Metka Roksandić iz Ženskega lobija Slovenije, so bile plače žensk leta 2012 v Sloveniji v povprečju 84 evrov nižje od moških. Razlika, ki je največja na področju zdravstva in socialnega varstva ter v finančnih in zavarovalniških dejavnostih, se od leta 2009 povečuje. »Poudariti je treba, da so ženske v Sloveniji v povprečju bolj izobražene od moških kolegov, plačna vrzel pa je največja, ko primerjamo plače visoko izobraženih. Ker plače pomembno definirajo tudi pokojnine, ne preseneča dejstvo, da je pri nas stopnja tveganja revščine za ženske, starejše od 60 let, 24,1 odstotka, za enako stare moške pa le 12,3 odstotka,« še ugotavljata avtorici študije.

Po besedah Metke Roksandić člena iz zakona o delovnih razmerjih, ki govorita o enakem plačilu žensk in moških ter o prepovedi diskriminacije, obstajata zgolj na papirju. »Sodnih sporov zaradi kršitve teh členov ni. Ker so podatki tajni in jih nihče ne zbira, jih je težko dokazati. Država bi morala narediti korak naprej pri udejanjanju teh zavez in določb. Ko se primerjamo z drugimi državami EU, izpademo krasni, podatki pod površino pa so drugačni in to nas mora skrbeti,« opozarja predsednica Ženskega lobija Slovenije.