Povprečni poslanec novega sklica državnega zbora je skoraj štiri leta mlajši kot povprečni poslanec po volitvah leta 2011, kar šest pa jih je tokrat mlajših od 30 let. Tri smo vzeli pod drobnogled. Zanimalo nas je, zakaj se mladi odločijo za politiko in kako se prebijejo med vodilne strankarske kadre.
Zastavo najmlajšega poslanca bo v novem sklicu DZ nosil Andrej Čuš (SDS), ki bo konec tega meseca dopolnil 24 let. Čuš ni novinec v poslanskih klopeh. Čeprav mu je na prejšnjih volitvah za izvolitev zmanjkalo le nekaj glasov, se je po spletu okoliščin – Branko Marinič je odstopil zaradi pravnomočne obsodbe – pri novem delodajalcu s Šubičeve znašel že v začetku lanskega leta. »Takrat sem bil star 22 let in pol,« ustreli kot iz topa. In samozavestno nadaljuje: »Starejši kolegi so me takrat gledali malce zviška. Vendar je bil to zame samo še dodaten izziv, da se izkažem in še bolj zagrizem v delo. Danes si upam trditi, da sem pokazal, da si tudi mladi zaslužimo priložnost.«
Kandidirala oče in sin
Trinajst let je treniral judo – bil je kadetski državni prvak in reprezentant, svojo politično pot pa je začel v srednji šoli, ko je postal aktiven v dijaški sekciji Kluba ptujskih študentov. »Naslednje leto sem kandidiral za predsednika Dijaške organizacije Slovenije in bil tudi gladko izvoljen. Bil sem tudi član vladnega sveta za mladino, predsednik Kluba ptujskih študentov, na koncu pa sem postal še predsednik podmladka SDS,« svoje lovorike niza 23-letni Ptujčan, sicer sin predsednika Zelenih Slovenije Vlada Čuša, ki je prav tako kandidiral na volitvah.
V stranko SDS je začel verjeti po njenem porazu na volitvah 2008, ko so slavili Pahorjevi Socialni demokrati. »Janševa vlada je do tedaj dobro delala. Maja 2009 sem se včlanil v SDS. Oče s tem ni imel nobene težave. Vsaka odločitev je dobra, če jo sprejmeš s srcem, mi je dejal,« se spominja Čuš, ki je že drugi mandat predsednik podmladka SDS. Isto funkcijo je nekoč zasedal tudi Matej Makarovič, dekan novogoriške fakultete za uporabne družbene študije, kjer je Čuš tudi diplomiral, zdaj pa končuje še magisterij.
Pa bo poslanska skupina SDS lahko delovala brez svojega predsednika? »Na koncu imamo vselej enotno mnenje. Da se je vodjo opozicije zaprlo tri tedne pred volitvami, ni naključje. V politiki namreč ni naključij. Gre za usklajeno koordinacijo iz ozadja. Bomo pa seveda sedaj, ko vidimo, v kakšni državi živimo, še toliko bolj aktivni,« v znani retoriki odgovarja najmlajši predstavnik ljudstva. Ko ga povprašamo še po vzorniku v političnih vrstah, omeni evropskega poslanca Milana Zvera.
Delo v DZ je lahko »le« opora
Petindvajsetletni Miha Kordiš, novi poslanec Združene levice, ki prihaja iz Škofje Loke, ima za seboj povsem drugačne izkušnje. Poleg Andreja Kurnika je bil eden od bolj izpostavljenih protestnikov, ki so konec leta 2011 zasedli ploščad pred Ljubljansko borzo, kasneje pa je bil tudi med organizatorji zasedbe ljubljanske filozofske fakultete. Kot poslanec iz skupine Iskra je bil aktiven tudi v študentski politiki. »Zmagoslavje rdečih! Kapitalizmu gori pod nogami, najsrečnejši dan v mojem življenju,« je po nedeljskem zmagoslavju »sil socializma« objavil na svojem facebook profilu.
Pozornejši kronisti protestniškega gibanja se Kordiša spominjajo predvsem po značilni baretki in majici z likom Cheja Guevare. Pa bo baretko nosil tudi v veliki dvorani DZ? »V zaprtih prostorih jo po navadi snamem, sicer pa jo nosim le v mrzli polovici leta. Ker pa se nam obeta vlada, ki bo nadaljevala dosedanje politike, začenši s privatizacijo, so obeti za delovne ljudi zelo hladni, tako da bomo še videli,« odgovarja Kordiš. Kot socialist se zaveda, da za spremembo razmerij moči med delom in kapitalom ne zadošča le sprememba zakonodaje, marveč je treba spreminjati tudi konkretne družbene odnose v praksi – skozi mehanizme neposredne demokracije ali delavske prevzeme tovarn. »Volitve so trenutek, ko se družba senzibilizira za omenjene teme. Lažje se je ljudem približati in jih vključiti. To je razlog za mojo kandidaturo, izvolitve pa nisem pričakoval,« skromno dodaja. Zato bo, kolikor bo le mogoče, svojo poslansko energijo usmerjal na delovanje med ljudmi. »Ne samo zato, ker se v takem delu počutim najbolj domače. Izkušnje iz preteklosti namreč govorijo, da ima gibanje v procesih spreminjanja družbe največjo težo: svet okoli sebe lahko zares spremenijo samo ljudje sami s kolektivnim angažmajem, delovanje v parlamentu je temu lahko 'le' opora,« je prepričan Kordiš. Študij na ljubljanski filozofski fakulteti končuje, ostaja mu še nekaj izpitov in diploma.
Kot 17-letnik je ustanovil odbor
V drugem zaporednem poskusu se je v poslanske klopi uspelo uvrstiti tudi dosedanjemu predstavniku NSi za odnose z javnostmi Jerneju Vrtovcu iz vasi Čehovini v bližini Komna, ki se je s politiko začel ukvarjati že v srednji šoli. Kot 17-letnik je namreč ustanovil komenski občinski odbor NSi.
»Politika me je zanimala že v osnovni šoli. Spomnim se, da sem kot šestošolec v družbi očeta po televiziji spremljal Peterletove govore in pomladno opcijo. Oče je bil aktiven v lokalnem okolju, vendar ni nikoli kandidiral za kakšno funkcijo. Leta 2002 je do njega pristopil takratni poslanec Ivan Mamić in ga začel nagovarjati, naj prevzame občinski odbor NSi v Komnu. Ker je bil oče podjetnik in za to ni imel časa, sem odbor prevzel sam. Na ustanovni zbor je tedaj prišel tudi Andrej Bajuk,« se svojih političnih začetkov spominja danes 29-letni Vrtovec, ki je diplomiral na ljubljanski teološki fakulteti s temo Nadškof Šuštar in osamosvojitev Slovenije (mentor je bil zdajšnji škof Anton Jamnik).
Med študijem se je začela njegova politična kariera strmo vzpenjati. Leta 2005 je bil izvoljen za generalnega sekretarja strankinega podmladka, štiri leta kasneje pa je po Jerneju Pavlinu (sedaj SDS) in Robertu Ilcu (glavni tajnik NSi) postal tudi njegov predsednik. Če že mora izpostaviti nekoga, ki mu je omogočil, da je lahko razvil svoj potencial oziroma ga »kot mulca« ni potisnil ob stran, omeni predsednico Ljudmilo Novak. »Po letu 2008, ko smo izpadli iz parlamenta, je mladim dala priložnost. Mateju Toninu, Robertu Ilcu, meni...« pojasnjuje Vrtovec, ki se je v času, ko je NSi pristala med zunajparlamentarnimi strankami, izpostavil s pobudo za ustavno presojo ljubljanske Titove ceste. »Da sem imel prav, je potrdilo tudi ustavno sodišče. Tedaj nas je zabolelo predvsem ponovno poimenovanje ceste. Saj nismo šli takrat v Koper in rekli, da se osrednji trg ne sme imenovati po Titu. Šlo je za provokacijo,« poudarja Vrtovec.
Ker »ne moremo deliti, če ne bomo nič ustvarili«, se bo po novem osredotočil na »prihodnost in gospodarski položaj Slovenije«, predvsem Vipavske doline, kjer je bil izvoljen. Je pa pri napovedih, da mu je na tokratnih volitvah uspelo, še previden – preboj v poslansko klop bi mu lahko preprečile glasovnice iz tujine.
