Evropski parlament je z lizbonsko pogodbo dobil širša pooblastila pri sprejemanju odločitev v Evropski uniji, še vedno pa je njegova vloga precej omejena. Večje teže evropskega parlamenta v primerjavi s komisijo in evropskim svetom še ni na vidiku. Tudi slovenski evroposlanci, ki se jim izteka mandat, so občutili frustracije majhnih mišic svoje institucije.
»Položaj slovenskega poslanca je močnejši kot položaj evropskega poslanca do sveta in komisije,« ocenjuje Milan Zver (EPP). Pri tako imenovanih mehkih politikah se denimo sprejema številna priporočila, ki pa niso nujno upoštevana. Drugače je pri skupni kmetijski politiki, kjer je parlament postal soodločevalec v postopku, pojasnjuje. Šibkost parlamenta vsak evroposlanec občuti drugače, predvsem na področjih, s katerimi se ukvarja bolj poglobljeno. Skupna točka vseh kritik pa leti na evropski svet in komisijo, ki mnenja parlamentarcev oziroma parlamenta premalo upoštevata.
»Pri zunanjepolitičnih vprašanjih je parlament komaj kaj več kot agora. Lahko razpravlja o vsaki stvari, odločitve pa se sprejemajo zunaj njega. Ključno bi bilo, da parlament sme odločati o primernosti predstavnikov na diplomatskih predstavništvih EU, a te možnosti za zdaj ni. Občasno se nam predstavijo na zaslišanjih na odboru za zunanjo politiko, nimamo pa možnosti o njih odločati ali sodelovati pri izbiri kandidatov,« kot eno od frustracij evroposlanca v parlamentarnem odboru za zunanjo politiko navaja Ivo Vajgl (ALDE). Frustracije je v iztekajočem se petletnem mandatu občutil večkrat: pri dojemanju EU, kaj se dogaja v Sredozemlju z arabskimi vstajami, pri vprašanju Zahodne Sahare, ambivalentnem odnosu EU do izraelsko-palestinskega spora in pri reševanju ciprskega vprašanja.
V Evropski uniji nosita hlače komisija in svet
Evropski parlament pri sprejemanju odločitev v Evropski uniji sodeluje že v okviru tako imenovanega tristranskega dialoga z evropsko komisijo in evropskim svetom, še preden so odločitve sprejete. Toda pravih izvršnih pristojnosti nima. Čeprav lahko v zakonodajnem postopku zavrača zakonodajne predloge in jih vrača komisiji, ta edina evropska institucija, ki je neposredno voljena, le redko pokaže svoje mišice.
Da je evropski parlament proceduralno enakovreden svetu, opozarja Sabina K. Lange, predavateljica na Evropskem inštitutu za javno administracijo (EIPA). »Obstaja več zagotovil za njegovo vključitev v proces oblikovanja predlogov s strani komisije. Evropski parlament je sam razvil mehanizme, ki mu omogočajo kvalitetnejši proces amandmiranja in pogajanj s svetom in komisijo. Razlika je med sklopi politik – na področju izjemno pomembnih finančnih vprašanj in nekaterih izjemno tehničnih zadev je parlament manj uspešen pri amandmiranju predlogov komisije, več uspeha pa ima pri predlogih, ki zadevajo naše svoboščine in potrošniške pravice.« To pa je tudi povezano z načinom nastajanja predlogov, dodaja.
Ivo Vajgl o demokratičnih standardih na ravni EU le težko govori. Parlament je namreč pri sprejemanju zunanjepolitičnih odločitev pogosto občutil zgolj v vlogi velike analitične službe Evropske unije. »Lahko izražamo mnenja, sprejemamo priporočila, pišemo resolucije in izjave. Lahko se gremo cel register papirnatih vojn, politične odločitve pa se na koncu sprejemajo na ravni komisarjev ali evropskega sveta, kjer so zastopani interesi glavnih igralcev.«
Šibkost parlamenta je Zver začutil ob sprejemanju proračuna za finančno obdobje 2014–2020, ko je britanski premier David Cameron dal veto na predlagani proračun. Tudi evropska komisija po njegovi oceni daje neprimerne predloge, ki grenijo življenja državljanov. Kot primer navede odstotkovni delež opustitve kmetijske obdelave na zelenih površinah. »Nemški kolegi so močno protestirali, ko je delež takšnih neobdelanih površin s prvotnih pet odstotkov porasel na šestnajst. To bi zelo ogrozilo delo v nekaterih nemških deželah, stvar pa je zdaj še vedno odprta.« Tako Vajgl kot Zver ocenjujeta, da imata realno moč v Evropski uniji evropski svet oziroma evropska komisija. »Parlament je sicer pridobil moč, da bi dobil še večjo, pa je stvar realizacije, ki ne bo hitra. EU institucionalno še ni dograjena,« pravi Zver.
V parlamentu sedi 300 nekdanjih premierjev in ministrov
Kako torej zmanjšati demokratični deficit v Evropski uniji, je ključno vprašanje. To pa je povezano s temeljnim vprašanjem, kaj naj Evropska unija sploh bo. »Demokratični deficit bo odpravljen takrat, ko nam bo Evropejcem jasno, kakšno Unijo sploh želimo. Trenutno obstaja vrsta razmišljanj – od federalne države, konfederacije do drugih hibridnih stanj. Jasno mi je, da EU ne bo nikoli poenotena na ravni državnosti ali entitete, ki bi govorila z enim glasom. Morala pa bi biti manj podvržena manjšim ali vplivnejšim skupinam držav,« je prepričan Vajgl. Podobno razmišlja tudi Zver: »Če bi nekdo prehitro poskušal vzpostaviti Združene države Evrope po vzoru ZDA, bi prišlo do razpada EU. Evropska unija je tako obsojena, da nenehno išče konsenz.«
Če si evropski parlament želi večje pristojnosti tudi zato, da bi se med državljani Unije povečala pripadnost evropski ideji, ki bi se odrazila v večji udeležbi na evropskih volitvah (leta 2009 je bila volilna udeležba na ravni 27 držav članic 43-odstotna, v Sloveniji je znašala dobrih 28 odstotkov), pa očitno članicam ni v interesu, da korenito zmanjšajo moč evropskega sveta ali komisije. Do majhne spremembe utegne vendarle priti leta 2018, ko bo uveden davek na finančne transakcije, opozarja Zver. Takrat namreč države članice ne bodo več edini financer evropskega proračuna, posledično pa bo vloga evropskega parlamenta do drugih institucij bistveno večja. Razprave o novi institucionalni ureditvi Evropske unije se bodo medtem nadaljevale. Za Iva Vajgla je razplet tega razmišljanja jasen. »Evropski parlament nasploh bi moral imeti večjo težo. V njem sedi 300 bivših premierjev in ministrov. Tukaj se ne naklada kar tako v en dan. V njem sedijo vrhunski strokovnjaki, ki bi si zaslužili več besede pri soodločanju.«