Poškodbe, kronična obolenja, debelost, motnje hranjenja, duševne motnje, sladkorna bolezen, motnje vključevanja otrok s posebnimi potrebami v normalna šolska okolja in podobne zdravstvene težave danes sodijo v predšolski in šolski vsakdan. A ker učitelji, vzgojitelji in drugi strokovni delavci v šolah in vrtcih za tovrstno ravnanje niso usposobljeni, se pogosto znajdejo v stiski. Takrat bi jim lahko pomagala šolska medicinska sestra.
Za uvedbo šolske medicinske sestre v vzgojno-izobraževalne ustanove bi potrebovali malo denarja in malo prilagoditev sistema, predvsem pa veliko politične volje, menijo v Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov (zbornica – zveza). Pobudo, ki so jo poslali na različne inštitucije, med drugim tudi na ministrstvi za izobraževanje in za zdravje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Nacionalni inštitut za javno zdravje, so marsikje že zavrnili.
Šolska medicinska sestra bi lahko po mnenju zbornice – zveze delovala znotraj zdravstvenega varstva šolskih otrok in mladine ali v preventivnih centrih, kjer bi se združevali preventivni izvajalci iz drugih zdravstvenih varstev. Lahko pa bi, po vzoru medicinske sestre v referenčni ambulanti, ki skrbi za odrasle, razvili model šolske medicinske sestre za otroke in mladostnike, ki bi se lahko neposredno vključevala v šolski prostor. »To bi zagotovilo večjo kakovost, varnost, dostopnost in racionalnost zdravstvene oskrbe šolajoče se populacije,« so prepričani.
Bolj ali manj odločne zavrnitve
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje menijo, da bi tak pristop prinesel veliko pozitivnega. Na pobudo gledajo kot na začetek procesa, v okviru katerega bo treba doreči veliko odprtih vprašanj – predvsem glede vsebine dela, načina organiziranosti in financiranja. Odgovorov na ta vprašanja na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), kot kaže, ne bodo dočakali. Na ZZZS pravijo, da že zdaj financirajo številne zdravstvenovzgojne in preventivne programe. Zavzemajo se, da bi čim prej preverili njihove učinke na javno zdravje, in si prizadevajo, da bi jih bolj uskladili in poenotili, saj se nekateri programi podvajajo, kar z vidika porabe javnih sredstev ni gospodarno. Nove ali dodatne programe bi bilo mogoče uvesti samo, če bi zdravstvena blagajna dobila dodaten denar, česar pa ni mogoče pričakovati.
Manj odločna, a prav tako povezana z denarjem je zavrnitev pobude na ministrstvu za zdravje. Tam se sicer pridružujejo argumentom zbornice, s katerimi utemeljuje potrebo po uvedbi šolske medicinske sestre v vzgojno-varstvene in izobraževalne institucije kot dolgoročno razvojno usmeritev. »Trenutno javnofinančno stanje v Sloveniji žal ne dopušča uvedbe ukrepov, ki bi dodatno obremenjevali poslovanje ZZZS ali proračun RS.« Na ministrstvu za izobraževanje pa so se po pomoč oziroma mnenje obrnili k Zavodu RS za šolstvo, od koder so nam sporočili, da uvedbo medicinske sestre v šole in v vrtce, z opozorilom o potrebni dodatni usposobljenosti za delo v vzgoji in izobraževanju, podpirajo.
Vsak naj opravi svoje!
Strokovnjaki z inštituta pa ob ukrepih šol in vrtcev opozarjajo tudi na dolžnosti staršev. Ti naj otroka z nalezljivo boleznijo ne pripeljejo v vrtec ali v šolo, o pojavu nalezljive bolezni naj obvestijo vrtec oziroma šolo. Če otrok zboli, ko je v šoli ali v vrtcu, pa naj ga čim prej pridejo iskat. pe
