»Na desno oko malo zaznava svetlobo, na levem očesu pa ima le štiriodstotni vid, toda ker ima tako močno voljo, bere in piše tako kot videči,« je o devetletni Nastji povedala njena mama Romana Bošnik in že samo s tem ponazorila, kako otrok s posebnimi potrebami res ne gre podcenjevati. Včeraj so to še dodatno dokazali, ko so pod sijem reflektorjev v dvorani Grand hotela Union stopili na pravo modno stezo in pripravili polno dvorano gostov, da jim je iz srca zaploskala za držo, s katero stopajo skozi življenje. »Vsi bi kdaj potrebovali malo njihovega optimizma in energije,« je prepričana sestra 14-letnega Mateja, ki je kljub priklenjenosti na voziček vedrega duha.
Ti otroci pogosto nimajo valete in maturantskega plesa niti se ne udeležujejo podobnih dogodkov, zato so si njihovi starši, navdihnjeni z bojem svojih otrok, izborili priložnost, da tudi edinstveni Anja, Filip, Klavdija, Nejc Z., Nastja, Nejc P., Matej in Živa zasijejo, pa ne le pred njimi. To jim je omogočila modna revija ob podpori številnih znanih glasbenikov, toda to pravzaprav niti ni bil edini namen tega humanitarnega dogodka, ki so ga poimenovali Ko mene več ne bo. Zbrani v lani ustanovljenem društvu za pomoč osebam s posebnimi potrebami Drugi dom namreč gledajo tudi v prihodnost. V čas po svoji smrti. In za takrat želijo, da bo življenje njihovih otrok s posebnimi potrebami teklo naprej. Toda ne v neznanem okolju hladnih ustanov ali domov za ostarele, kamor bodo morali čez noč, stari 30 let ali več, odnesti svoje življenje v enem nahrbtniku. Želijo jim omogočiti drugi dom – majhne bivalne enote po državi, kamor jih bodo namestili postopoma in v prisotnosti staršev, v njih pa bodo s pomočjo nekaj osebja bivali v skupnosti največ petih ljudi s prav tako posebnimi potrebami.
Andreja Pader, ki po smrti moža sama skrbi za sina Filipa, je bila tista, ki je po še eni hudi preizkušnji prišla do spoznanja, da je treba graditi dom za čas, ko bo mamica zvezdica na nebu. Ko so ji diagnosticirali raka, je postajalo v njeni glavi vprašanje, kaj bo z njim, ko nje več ne bo, vedno glasnejše. Začela je pisati dnevnik o njegovih potrebah, nato pa je naredila še večji korak in ustanovila Drugi dom, kamor se zatekajo starši, ki svojih otrok prav tako ne vidijo v instituciji. »Enostavno ne moremo dopustiti, da bo po našem odhodu naš otrok prepuščen usodi,« so povsem enakih misli. Pred njimi je sicer še dolga, vijugasta in negotova pot, potrebujejo namreč tudi zemljišča, na katerih bodo postavili hiške, a tako kot se vsak dan borijo njihovi otroci, bodo vztrajali tudi oni, dokler ne bo stalo vsaj deset drugih domov.
