Staranje prebivalstva, že dlje časa trajajoča gospodarska kriza, pokojninska reforma in varčevalni ukrepi, med drugim prisilne upokojitve, so povzročili, da se število upokojencev vse bolj približuje številu zavarovancev, tistih torej, ki plačujejo prispevke v pokojninsko blagajno.
V Sloveniji je bilo konec maja že več kot 600.000 upokojencev, od tega 417.000 starostnih. V primerjavi z majem lani se je število starostnih upokojencev povečalo za okoli 15.000 ali 4,7 odstotka, v zadnjih desetih letih pa za 115.000 oziroma za več kot tretjino. Po drugi strani je tistih, ki plačujejo prispevke, le še 836.000, kar je za 3,5 odstotka manj kot pred dvanajstimi meseci in skoraj 70.000 manj kot leta 2008.
Izdatki za pokojnine bodo letos presegli pet milijard evrov
Povečevanje števila upokojencev povzroča čedalje večje težave pokojninski blagajni. Izdatki za pokojnine in preostale odhodke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) so se namreč od leta 2006, ko so znašali 3852 milijonov evrov, do lani povzpeli za okroglo milijardo, na 4851 milijonov evrov, letos pa bodo prvič presegli pet milijard evrov.
Ker predstavljajo davčni prispevki zavarovancev manj kot 70 odstotkov zahtevanih odhodkov za pokojnine, mora država, večinoma prek proračuna, pokriti tretjino izdatkov pokojninske blagajne. Ta delež se je od leta 2006 do lani povečal za 350 milijonov evrov (s 1118 milijonov na 1468 milijonov evrov). Za letos je bilo v finančnem načrtu ZPIZ predvidenih za 1511 milijonov evrov državnih transferjev (od tega Kad 120 milijonov), ki pa so se z rebalansom proračuna zvišali za dodatnih 140 milijonov evrov. Luknja v pokojninski blagajni s tem dosega že 1650 milijonov evrov ali 17 odstotkov celotnega proračuna, obenem pa za približno sto milijonov evrov presega tudi za letos predvideni proračunski primanjkljaj (1547 milijonov evrov).
Tine Stanovnik z ljubljanske ekonomske fakultete pravi, da se s podobnimi težavami ubadajo povsod in da je udeležba države značilna za vse sisteme celinske Evrope, pri čemer gre ponekod, na primer v Avstriji, celoten znesek neposredno iz proračuna. Vzrok za večanje pokojninske luknje v Sloveniji pa poleg poslabševanja demografskih kazalcev in gospodarske krize pripisuje zlasti znižanju prispevka delodajalcev v letu 1996 s 15,5 na 8,85 odstotka.
Odhodki za pokojnine so se od leta 2007 do lani zvišali z 9,70 na 11,70 odstotka BDP, če upoštevamo letošnje povečanje, pa bi glede na BDP po naših izračunih konec leta dosegli že 14 odstotkov BDP. Če smo se doslej lahko tolažili, da smo v primerjavi s preostalimi državami EU po izdatkih za pokojnine pod povprečjem EU (zadnji podatki EU iz leta 2009 kažejo, da je Slovenija za pokojnine namenila 10,9 odstotka BDP, medtem ko je povprečje EU znašalo 13,1 odstotka), pa je tudi to žal že preteklost. V letu 2009 je sicer za pokojnine najmanj namenila Irska (7,3 odstotka), največ pa Italija – 16 odstotkov BDP.
Upokojenci privarčevali že skoraj 200 milijonov evrov
Zaradi čedalje slabših razmer v pokojninski blagajni se vlada Alenke Bratušek vse bolj poigrava z idejo o znižanju pokojnin. Premierka sicer priznava, da so upokojenci že namenili precejšen delež k varčevanju, od leta 2010 se je namreč zaradi zmanjšanega usklajevanja pokojnin in znižanega letnega dodatka privarčevalo okoli 194 milijonov evrov, vendar ob tem opozarja, da se doslej pokojnine za razliko od plač v javnem sektorju niso zniževale. Bratuškova je ob sprejemanju rebalansa letošnjega proračuna sicer obljubila, da vlada letos v pokojnine ne bo posegala, ne verjame pa, da bi se temu lahko izognili prihodnje leto.
Po odločitvi ustavnega sodišča znižanje pokojnin ni v neskladju z ustavo, če so pri tem vsi oškodovanci obravnavani enako in če za to obstajajo prevladujoči razlogi v javnem interesu. Prav tako je mogoče tudi selektivno znižanje zgolj najvišjih pokojnin. »Načelo enakosti ni kršeno, če razlikovanje različnih kategorij temelji na razumnih razlogih in je sorazmerno glede na prihodke,« pojasnjuje ustavni pravnik Rajko Pirnat. Selektivno znižanje z Zujfom le določenim upokojencem, med drugim nekdanjim borcem NOB, teh pogojev ni upoštevalo, saj so bili razlogi po oceni ustavnega sodišča ideološki, ne pa razumni.
Čeprav bi bilo ustavno dopustno, pa znižanje pokojnin po Stanovnikovi oceni ne bi bilo tudi smiselno. »Za razburjenje, ki bi ga to povzročilo med ljudmi, bi bili finančni učinki absolutno premajhni,« meni Stanovnik. Kljub morebitnemu znižanju pokojnin namreč razkoraka med odhodki in prihodki še zdaleč ne bi zapolnili. Če bi vse pokojnine linearno znižali za 5 odstotkov, bi privarčevali le dobrih 200, pri znižanju za 10 odstotkov pa le dobrih 400 milijonov evrov oziroma le četrtino luknje v pokojninski blagajni.
Poleg tega bi to pomenilo za upokojence strahoten udarec. Povprečna starostna pokojnina znaša namreč le 616 evrov, pri čemer pa mora skoraj polovica upokojencev preživeti z manj kot 600 evri. Ob tem je treba opozoriti, da pokojnine realno upadajo že celo desetletje; medtem ko je povprečna starostna pokojnina leta 2003 dosegala 71 odstotkov povprečne neto plače, je to razmerje do letos upadlo na zgolj 62 odstotkov.
Posebno visokega prihranka si država ne more obetati niti ob znižanju zgolj najvišjih pokojnin. Pokojnino, višjo od 1000 evrov, ima namreč le dobrih 43.000 upokojencev, več kot 1500 evrov pokojnine pa manj kot 11.000. Najvišja izplačana pokojnina je sicer maja znašala 2318 evrov.
ZPIZ odpravlja študentsko delo
Vsesplošnemu varčevanju se ni mogel izogniti niti ZPIZ, ki je lani v primerjavi z letom 2011 znižal odhodke za približno pet milijonov evrov, s 50 na 45 milijonov. Število zaposlenih se je od leta 2008 zmanjšalo z 881 na sedanjih 862, študentsko delo pa so skoraj povsem odpravili. Medtem ko so študenti še leta 2011 opravili več kot 60.000 ur, za kar je bilo namenjenih 281.000 evrov, so se stroški študentskega dela lani zmanjšali za polovico, v prvih štirih mesecih letos pa so študenti na ZPIZ opravili le nekaj več kot tri tisoč delovnih ur v višini dobrih osem tisoč evrov.
Na ZPIZ priznavajo, da jim zaradi kadrovske podhranjenosti ne uspe slediti zahtevam povečanega obsega dela, ki je posledica uvajanja nove pokojninske zakonodaje, nenehnih interventnih ukrepov ter ukvarjanja s popravljanjem napak iz Zujfa. Delež rešenih postopkov v zakonitem roku (ta glede na vrsto primerov traja od dveh do šestih mesecev) se je od leta 2011 namreč zmanjšal z 80 na 66 odstotkov, povprečni čas reševanja zahtevkov pa podaljšal s 63 na 76 dni.