Povabila iz šol so kar deževala
David Razboršek je vodja gibanja in eden od organizatorjev. »Takrat sem ravno prišel v društvo paraplegikov. Sedeli smo za mizo in tuhtali, kako bi prišli do denarja za nakup novega kombiniranega vozila. Zadeve smo se želeli lotiti na nekoliko drugačen način. Nismo hoteli prositi ljudi, naj nam donirajo potrebna sredstva, ampak smo tudi sami želeli storiti nekaj dobrega za družbo. Začeli smo predavati po šolah. Čeprav smo hitro zbrali denar za vozilo, smo projekt nadaljevali. Ljudje so spoznali, da ima naš projekt dodano vrednost. Iz šol smo dobili toliko povabil, da se na vsa žal nismo mogli odzvati.«
Da je njihovo delo na področju zagotavljanja boljše prometne varnosti zelo pomembno, so ugotovili tudi v javni agenciji za varnost prometa in jih finančno podprli. Žal pa sta kriza in varčevanje naredila svoje. Denarja je zmanjkalo, tako da so že lani ostali praznih rok. To jih je sicer sprva potrlo, potem pa so začeli iskati drugačne rešitve. S pomočjo medijev, ki so objavljali njihove zgodbe in oglase, so zbrali toliko denarja, da so lani dosegli rekord v številu predavanj.
»Ko smo se lani v začetku šolskega leta pogovarjali, kaj naj naredimo, smo vsi vedeli, da bi bila najbolj elegantna rešitev sklestiti število predavanj na minimum in šolam pač povedati, da nam je zmanjkalo denarja. Ampak tega nismo hoteli. Šli smo torej v akcijo in uspeli. Zelo smo veseli, ko vidimo, s kakšnim zanimanjem nas poslušajo mladi in kako globoko v srce jim sežejo naše resnične zgodbe. Večkrat se zgodi, da kdo od njih pristopi k nam in resno reče, da bo odslej na cesti še bolj previden,« pravi Razboršek.
Na vozičku, vendar srečen in uspešen
Prepričan je, da so predavanja po šolah pomembna tudi zato, ker imajo mladi možnost spoznati, da je v življenju vsak problem rešljiv, pa tudi če se za začetku zdi kot »misija nemogoče«. Spoznajo lahko, da so njihove najstniške težave, ki jih imajo z učitelji, starši in sovrstniki, v resnici nepomembne, če so zdravi, če vidijo, hodijo in lahko počnejo vse, kar si njihovo srce zaželi. Skozi zgodbe invalidov spoznavajo resnično življenje in zrelostno hitreje odraščajo.
David Razboršek je star 36 let in je po poklicu diplomirani ekonomist. Leta 2007 se je v Italiji poškodoval med deskanjem na snegu. Ko je zaključil rehabilitacijo in se navadil na življenje na invalidskem vozičku, se je vrnil na kraj nesreče in se s prilagojeno smučarsko opremo še naprej predajal športnim užitkom. Res je, da je bilo na začetku hudo, vendar se ni želel zapreti v svoj svet in se smiliti samemu sebi. Vrnil se je na svoje staro delovno mesto, spoznal svojo življenjsko sopotnico in pred osmimi meseci postal tudi srečni očka. »Takoj po nesreči oziroma takrat, ko sem zaradi infarkta v hrbtenjači postal hrom, si nisem mislil, da me v življenju čaka še toliko lepih stvari. Spoznal sem, da imam veliko prijateljev in njihovo pripravljenost, da mi priskočijo na pomoč, sem izjemno cenil. Zdaj, ko imam sina, pa sem zares srečen.«