Murska Sobota. Hartnerjevo vilo v Murski Soboti, v kateri je nekoč domovala študijska knjižnica, bo, kot kaže, občina morala vrniti hčerki nekdanjega lastnika – Ferdinanda Hartnerja Lindvaya. Omenjena stavba pa je samo vrh ledene gore; Murska Sobota in Pomurje sta se znašla pred tem, da bosta morala vrniti več kot 700 parcel in številne nepremičnine, med katerimi je tudi največji slovenski grad pri Gradu na Goričkem.
Veleposestniku Hartnerju, ki je bil med letoma 1933 in 1945 župan Murske Sobote, so po vojni zaradi sodelovanja z okupatorjem zaplenili ogromno premoženja. Kot je razvidno iz sodbe vojaškega sodišča v Mariboru iz avgusta 1945, je bil spoznan za krivega sodelovanja in pomoči okupatorju ter pripadništva terorističnim in oboroženim formacijam okupatorja. Kot je še mogoče razbrati iz sodbe, je bil Hartner že v času Jugoslavije urednik časopisa Szabadsag (Svoboda), v katerem je po mnenju sodišča z defetistično propagando zastrupljal slovenstvo v Prekmurju. »Obsojeni Hartner Lindvay Ferdinand je bil izmed vseh izdajalcev Prekmurja duša vsega protislovenskega gibanja, tako da ga lahko mirno označimo kot največjega izdajalca,« med drugim piše v obrazložitvi sodbe, kjer so naštete tudi vse njegove funkcije v različnih fašističnih organizacijah, v tem času naj bi bil tudi poslanec v madžarskem parlamentu.
Hartner je bil obsojen na smrt z obešanjem in na zaplembo vsega premoženja, vendar je pravočasno pobegnil v Avstrijo in kasneje v Argentino, kjer je živel do smrti.
Njegova hčerka Elisabeth Wurth, ki živi v Avstriji, je že v začetku devetdesetih let v Sloveniji sprožila denacionalizacijski postopek, ki pa ni bil uspešen, ker upravni organ ni našel dokaza, da je bil Hartner kdaj jugoslovanski državljan. Vendar je upravičenka ubrala drugo pot, saj je bil v sodnem procesu ob koncu vojne kup napak. Med drugim obsojenec ni bil vabljen na glavno obravnavo, obtožba je bila vložena istega dne, kot je bilo o njej razsojeno, sodba ni imela pravnega pouka in zoper njo ni bila mogoča pritožba, očitki iz tožbe prav tako naj ne bi temeljili na zbranih dokazih. Zaradi vsega navedenega je odvetnik Danilo Hari, ki zastopa Wurthovo, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in pred enim letom je vrhovno sodišče razsodilo, da Hartnerja oprosti vseh obtožb.
To pa je podlaga, na kateri bo mogoče zahtevati vse premoženje, ki mu je bilo zaplenjeno, in tega ni malo. Zahtevek za vrnitev je že bil podan, za zdaj pa se še ne ve, ali bo upravičenka zahtevala vrnitev v naravi ali izplačilo. Glede stavbe stare knjižnice trenutno potekajo dogovori med zastopnikom upravičenke in občino, ki bi morda bila stavbo pripravljena odkupiti po ugodni ceni. Samo omenjena stavba je po uradni cenitvi vredna več kot 200.000 evrov, če prištejemo še morebitne odškodnine in si glede na število parcel poskušamo predstavljati, koliko denarja naj bi romalo v Avstrijo, je jasno, da se bo regija spoprijela z enim večjih tovrstnih primerov doslej.
