Celje.Marsikomu se zdi najbrž neverjetno, da lahko slabovidni tudi slikajo in da pri tem neizmerno uživajo. Celo Sebastjan Kamenik, ki je slep že od rojstva in je eden najbolj zagnanih članov Združenja prijateljev slepih Slovenije, je bil presenečen, ko mu je lani na nekem srečanju Ivan Stojan Rutar pripovedoval o težavah, ki jih imajo slabovidni slikarji pri organizacijah razstav in še posebej pri prodaji svojih izdelkov. Sebastjanu, ki je kulturi zelo naklonjen, se je takoj utrnila ideja, da bi lahko združenje slabovidnim slikarjem iz vseh koncev Slovenije v Celju pomagalo pripraviti prvo skupno prodajno razstavo. Matjaž Kavčič, ki je v tem videl nekaj dobrega, jim je odstopil prostor Galerije Nika Ignjatiča na Gosposki ulici, in ko je v četrtek zvečer na slavnostni otvoritvi videl, kako zelo so mu slabovidni slikarji hvaležni za pomoč, so se mu od ganjenosti v očeh nabrale solze.
Ko bi zaslužili vsaj za stroške
Na razstavi je svoje slike razstavilo 11 slabovidnih slikarjev iz različnih koncev Slovenije. Čeprav imajo samo od 2 do 10 odstotkov vida, se redno udeležujejo kolonij in slikarskih razstav, kjer v konkurenci z videčimi slikarji žanjejo presenetljive rezultate. Razstava v Celju je njihova prva skupna razstava, ves izkupiček pa bo namenjen njihovemu lažjemu ustvarjanju. Ivan Stojan Rutar, ki ima od vseh najdaljšo kilometrino, saj je v dvajsetih letih naslikal več kot 1600 slik, je bil pobudnik, da so se slabovidni sploh začeli ukvarjati s to vrsto umetnosti. Nekaterim je bil celo mentor in kot pravi, bi bilo lepo, če bi se jim prihodnjič pridružilo še več slikarjev.
»Upam, da jih bomo spodbudili in vsem preostalim dokazali, da nismo za odpis, da znamo ustvarjati in da nas ne sme biti sram svojih izdelkov,« je dejal Rutar, ki ima v Izoli celo svoj atelje.
Ker so mu popokale kapilare na mrežnici, mu je ostalo le še dva odstotka vida. Ko se mu je leta 2002 to zgodilo, je bil na tleh. Pol leta je potreboval, da se je sprijaznil, se postavil nazaj na noge in začel znova uživati v življenju in v slikanju. Pravi, da so od takrat njegove slike še boljše, seveda pa ga žalosti, da ne gredo v prodajo tako, kot bi si želel.
»Ljudje danes nimajo niti za kruh, kako bi potem kupovali slike. Dokler je bil tolar, je še šlo. Evro je vse skupaj pokopal. Želim si, da bi s prodajo slik pokril vsaj stroške, saj s 560 evri invalidske pokojnine kar težko shajam,« je potarnal Koprčan. Janka Kus iz Jesenic je naslikala kakšnih dvajset slik, dve ji je že uspelo prodati. Kadar sede pred platno in z akrilnimi barvami slika naravo, je srečna.
Ko slika, pozabi tudi na kosilo
»Ob slikanju pozabim na vse in se sprostim. Misli uidejo po svoje. Večkrat se zgodi, da pozabim tudi na čas, tako da mora mož, ki me izjemno podpira, čakati na kosilo.«
Nasmejana Jeseničanka se ukvarja tudi z gledališčem in pravi, da ji dan kar prehitro mine. Že takrat, ko se je rodila, je videla slabo, potem pa se je z leti njen vid vse bolj slabšal. Zdaj ji je ostalo le še štiri odstotke vida. »Ves čas sem se tolažila, da sem pač lahko vesela, da sploh še kaj vidim. Prilagajala sem se na nove razmere in se sčasoma sprijaznila. Še vedno se zelo rada družim z videčimi ljudmi, ker me sprejemajo kot sebi enako. Pogosto mi v družbi rečejo: 'Janka, ali si videla to...' in potem hitro umolknejo, ko se spomnijo, da pač ne vidim. Na tak račun se potem vedno smejimo.« Na vprašanje, kako lahko s tako slabim vidom ustvari tako čudovite slike, je odgovorila zelo preprosto. »Čisto od blizu pogledam. Prijatelji mi v šali pravijo, da rišem z nosom. Imam srečo, da vidim barve in da imam še precej odprto vidno polje. Seveda bi si lahko pomagala tudi z daljnogledom, vendar mi to nekako ni pri srcu.«
