Nova Gorica.Na sedmih fakultetah in visokih šolah Univerze v Novi Gorici je v iztekajočem se študijskem letu iskalo znanje 549 študentov, največ v programu gospodarskega inženiringa. Po dosedanjih statističnih podatkih jih bo na dodiplomskem študiju tega končala slaba tretjina, na podiplomskem študiju pa polovica vpisanih. »Smo majhni, želimo se razviti v neke vrste tehnično univerzo,« pravi rektor prof. dr. Danilo Zavrtanik in napoveduje njihove štiri raziskovalne smeri prihodnosti: biomedicino, vseživljenjsko učenje, sodobne materiale in okolje. Zavestno so se odpovedali družboslovju in razvijajo programe s področja tehnike in naravoslovja, ki so med študenti manj priljubljeni. Obenem so tudi zaposlovalec, ki je v zadnjih desetih letih ustvaril 200 novih delovnih mest in eden redkih zaposlovalcev v regiji, ki zaposluje doktorje znanosti. Tudi zato rektor pomisleke, kot je »univerza v vsako slovensko vas«, sprejema z zadržkom. »Nova Gorica ni vas, če je za Ljubljano Nova Gorica vas, potem je za Berlin tudi Ljubljana vas. Ta pogled je napačen in izrazito centralističen. Univerza v kraj prinaša razvojni duh in gibalo razvoja,« dodaja.
In koliko razvoja je univerza prinesla Novi Gorici? Boža Mozetič kot predsednica krajevne skupnosti Nova Gorica po pravici pove, da univerze v mestu ne čuti in da mesto prav veliko od napovedi ob prihodu univerze ni dobilo. Mogoče je univerzitetni vrvež večji v Rožni Dolini, kjer je locirana, se sprašuje. A dodaja, da gre vendarle za perspektivno univerzo z dobrimi programi, ki je dobra za mesto in ne nazadnje za mlade, ki lahko študirajo blizu doma.
Vse znanje ne more ostati doma
Po podatkih univerze se v šestih mesecih po zaključku študija zaposli 81 odstotkov njihovih diplomantov. »Pred leti je bil delež višji, dosegali smo skoraj 90 odstotkov, v teh časih pa so številke rahlo padle,« priznava Zavrtanik in dodaja, da se morajo zato še bolj truditi in diplomantom pomagati, da najdejo prvo zaposlitev. »To se nam zdi ključno. Danes se veliko govori o avtonomiji univerz, a z avtonomijo gre tudi odgovornost,« meni. Prepričan je, da jim pri tem pomaga tudi vpetost v lokalno okolje – če ima univerza dobre stike z lokalnim gospodarstvom in njenimi inštitucijami, potem se je lažje pogovarjati, priporočiti in ponujati mlade izobražence. Vinogradniki in vinarji sodelujejo s kmetijami in kletmi, študentje poslovno-tehniške fakultete pa s kar 100 podjetji, večinoma iz goriške regije. In koliko znanja ostane doma, ga zna lokalno okolje izkoristiti? »Ne smemo gledati tako, da bi moralo vse znanje ostati lokalno. Imamo cel kup dejavnosti, kjer ne moremo dobiti partnerja na Goriškem, imamo jih cel kup, kjer ne moremo dobiti partnerja niti v Sloveniji niti v Evropi,« pravi Zavrtanik.
Če bi hoteli, da bo vse znanje ostalo v regiji, bi morali narediti lokalno univerzo, ta pa ne bo prinašala znanja in napredka, je prepričan. Tudi študentje so vse manj »lokalci«. Na doktorskem študiju imajo 50 odstotkov tujih študentov, letos iz 22 različnih držav. »Ta delež bi radi pripeljali do 75 odstotkov,« načrte predstavi Zavrtanik. Stoti doktorand je bil denimo Kitajec in prav zanimanje kitajskih študentov za študij na novogoriški univerzi je vedno večje. »Zanimivo je tudi, da vsi ti naši študentje dobijo službe, ko odidejo nazaj na Kitajsko. Vsi naši doktorji so za zdaj dobili visoke pozicije v raznih institucijah in univerzah,« pove rektor.
Solidna vpetost v lokalno gospodarstvo
Kar nekaj diplomantov univerze je zaposlil tudi gospodarstvenik Aleš Štrancar, direktor inovativnega podjetja Bia Separations iz Ajdovščine. »Z njimi smo zelo zadovoljni. Gre za dobre kadre z dobro izobrazbo,« pravi in ocenjuje, da je univerza solidno vpeta v lokalno gospodarstvo in okolje ter da dokaj dobro upravičuje njegova pričakovanja, ki jih ima do take institucije. Na vprašanje, kako gleda na decentralizacijo univerz, odgovarja, da ne gre za vprašanje centralizacije oziroma decentralizacije, temveč za vprašanje kvalitete. »Kvaliteta pa je obratno sorazmerna s stopnjo monopolov,« pravi in za primer izpostavi ljubljansko univerzo: »Naravoslovno-tehnični del bi bilo treba odcepiti in združiti z Inštitutom Jožefa Stefana ter kemijskim in biološkim inštitutom. S tem bi dobili kakovostno novo univerzo, ki bi se glede kvalitete, kadrov in opreme lahko merila s sosednjimi državami. Ker pa lobiji tega ne pustijo, je edina alternativa ustanavljanje novih univerz, kot je na primer Univerza v Novi Gorici. Sicer bomo prisiljeni nove kadre izobraževati v tujini, kar v našem podjetju tudi že počenjamo.«
Lokalna bolečina
Imajo pa na univerzi čisto lokalno bolečino. Že 13 let neuspešno iščejo in moledujejo za 10 hektarjev veliko zemljišče za kampus. »Smo v fazi, ko je postalo moteče, da nismo na enem mestu. Univerza mora dihati kot celota, študentje in raziskovalci različnih smeri se morajo srečevati, ideje so rojevajo v debatah,« pravi Zavrtanik. Tedaj bo bržkone tudi Nova Gorica občutila, kaj pomeni biti univerzitetno mesto.