To je le ena izmed zgodb, ki jih je v okviru projekta iskanja starih in avtohtonih sadnih sort na Goriškem med obiskom domačij slišal ljubiteljski sadjar Gregor Božič iz Kojskega v Goriških brdih, po poklicu režiser. »V nekaj letih raziskovanja sem slišal veliko ljudskih pripovedi o različnih vrstah sadja. Ko je bilo zgodb preveč, da bi si jih zapomnil, sem nekatere izmed njih zapisal. Tako tudi pripoved o velikem hruškovem drevesu, ki je s svojim enoletnim pridelkom poplačal šolanje enega izmed članov družine, ali pa o češnji, ki jo je družina posadila ob rojstvu prvorojenca. Ljudje so sadno drevje in trte sadili za svoje otroke, oljke za svoje vnuke, škorše pa za vse prihodnje rodove,« je pripovedoval Gregor.
V okviru projekta, ki je trajal poldrugo leto in je leta 2012 na javnem razpisu med več kot 200 prijavljenimi predlogi pridobil finančno podporo Švicarskega prispevka, so se lotili ponovnega odkrivanja starih sort, ki so se jih spomnili prav zaradi posebnih okusov. »Na Goriškem smo našli več kot 60 starih sadnih dreves, v preteklosti pa jih je bilo vsaj trikrat več. Te sorte smo najprej popisali in uredili nasad, v katerem je 127 sadnih dreves. Čez leto dni bodo ta drevesa primerna tudi za razmnoževanje. Vendar pa to ni več naša naloga, saj nismo drevesnica. Delo bo moral nadaljevati kdo drug,« meni Božič in dodaja: »Včasih so ljudje vedeli, kakšno sorto sadja morajo saditi na posameznih območjih, da bo dobro uspevala in bila odporna proti škodljivcem. Tako marelica lahko dobro raste na gričevnatem svetu, medtem ko na ravnini ne bo dajala dobrega pridelka. Naš projekt je zastavljen za ljubiteljske sadjarje. Morda ne bodo najlepši sadeži po videzu, zagotovo pa bodo nekaj posebnega po okusu. Prodajati bi morali okus, ne pa videz in velikost, kot se pogosto dogaja sedaj.«
Poleg popisa starih in avtohtonih vrst sadja v goriški regiji in vzpostavitve spletne baze podatkov, zasaditve matičnega sadovnjaka in izdaje publikacij bodo izpeljali tudi raziskavo o predelavi sadja za sušenje in pilotnega izdelka, kot so hruške pastorjevke, olupljene suhe slive prunele in suhe marelice flokarji. »Suho sadje bi namenili predvsem za zahtevni tuji trg. Prve izkušnje smo že dobili s sušenjem približno 40 različnih sort sadja. Od fig do sliv in kakijev, pa hrušk in marelic ter breskev. Mislim, da je sušeno sadje tržna niša. Sedaj prihaja to sadje na evropski trg predvsem iz Turčije in Kazahstana.« Celoten projekt je vreden okoli 35.000 evrov, pripravili pa so ga v okviru zavoda za kulturno dejavnost Nosorog iz Ljubljane.