»Projekt Uelije smo začeli že leta 2000 in v obdobju do zaključka prvega dela projekta leta 2006 dosegli veliko prepoznavnost znamke v lokalnem in tudi širšem prostoru. Danes se nahajamo na točki, ko dajemo znamki nov zagon, da se na tržišču še bolj uveljavi in utrdi kot butični proizvod,« razlaga Elizej Prinčič, predsednik briškega oljkarskega društva, ki šteje več kot 240 članov, medtem ko je vseh pridelovalcev oliv na briškem območju več kot 350. Znamko Uelije so zasnovali na pripovedi o treh sestrah, ki so včasih živele v Brdih in s pomočjo olivnega olja delale prave čudeže. Sicer pa je bilo oljkarstvo na briškem območju vedno prisotno skupaj s češnjami in trto. Prva svetovna vojna je oljčne nasade zravnala z zemljo. Da so oljke potisnili v pozabo, je prispevala še velika gospodarska kriza in močna pozeba leta 1929. Po drugi svetovni vojni so vso pozornost posvetili vinogradništvu. Pred tremi desetletji pa so začele oljke ponovno dobivati domovinsko pravico. Največ zaslug za ponovni razcvet oljkarstva ima zagotovo danes že pokojni Bruno Podveršič iz vasi Gradno.
Avtohtone sorte oljk
»Namen projekta Uelije je tudi sajenje avtohtonih sort. Prve smo posadili pred sedmimi leti, razmnožujemo pa jih v Veroni. Tako imamo črnico, ki ima okus po zrelem sadju in je grenka ter pikantna. Drobnica je, kot pove že ime, drobna in občutljiva za zmrzal. Za belico je, če je obrana zrela, značilen vonj po pokošeni travi, gorgazzo pa je specifična sorta z izrazitim okusom po sveži travi, mandljih in artičokah,« dodaja Božidar Slivnjak iz Šmartna, ki se posveča senzoričnemu pokušanju olivnega olja. Slivnjak poudarja, da so glavne prednosti olja Uelije, na katere so najbolj ponosni, v vrhunski kakovosti in zelo polnem okusu. Olje ima tudi zelo nizko kislost in visoko vsebnost antioksidantov. K takšnemu olju prispevajo ugodne podnebne razmere in naravne danosti. Med drugim gre za nasade na najsevernejšem delu Sredozemlja. Tu je vpliv Sredozemlja in celinskega podnebja, veliko je sonca in tudi padavin. Za nameček pa so tudi lapornata tla, ki so bogata s hranilnimi snovmi, našteva Slivnjak.
Mladi nasadi
»Večina nasadov na območju, kjer poteka projekt Uelije II, je mladih in še niso v polni rodnosti. V glavnem vsi pobirajo olive ročno, kar je tudi edini način, da se plod ne poškoduje in oksidira. Od obiranja do predelave poteče največ 48 ur. Na severnem Primorskem imamo oljarne na Dobrovem in manjšo v Šempetru pri Gorici. Letos sem nabral 1800 kilogramov oliv, največ doslej. Ker imam prijatelje na Obali, vozim olive na stiskanje v Šmarje. Oljčnik je še mlad in v njem imam 230 dreves,« je o svojih izkušnjah govoril Žarko Vižintin iz Prvačine v spodnji Vipavski dolini, sicer pa član Goriškega oljkarskega društva, ki ima 180 članov.
Projekt Uelije II, vreden je milijon evrov, bo končan prihodnje leto, ko bodo poskušali tudi zaščiti blagovno znamko v Sloveniji, zatem pa tudi v Evropski uniji.
