Igralnica Perla je leta 1993 po vzoru Las Vegasa čez noč zrasla na pragu Nove Gorice. Ustanovitelj Hita in njegov prvi direktor Danilo Kovačič je bil tedaj gospod pri petdesetih, ki se je sočasno bojeval na več frontah. Nad njim so že viseli kazenski postopki in preiskave prve slovenske privatizacijske afere, hkrati je pisal zgodovino najuspešnejših let novogoriškega igralništva. Pridržanje mu je grozilo celo na sam večer, ko so Perlo slovesno odpirali in v največji igralnici daleč naokrog gostili 3000 povabljenih gostov.
Ko je v ponedeljek na vrtu hiše v Tomačevici na Krasu govoril o zgodovini Hita, se je v spominih vrnil daleč nazaj, v čas socializma in tozdov, s pripovedjo o prvih zasnovah Hita pa je začel z letom 1978, ko so začeli tudi zaradi političnega pritiska združevati dotlej večinoma nedobičkonosne hotele in gostišča v mestu. Kovačič odkrito pove, da se je novogoriško igralništvo rodilo po naključju, lahko bi rekli, da v predalu. Ko so namreč v propadlem hotelskem kompleksu Argonavti, sedanji Perli, čistili predale, je v enem od njih našel sklep ministrstva za finance, da se lahko v hotelu na avtomatih izvajajo igre na srečo. Poti nazaj ni bilo več. Decembra 1984 so v hotelu Park že odprli prvo igralnico s 30 igralnimi avtomati in eno igralno mizo. Perla je devet let kasneje nastala kot testni center, kako bodo Slovenci in Evropejci sprejeli lasvegaški stil igralništva. Tisti, ki so se na to kaj spoznali, so namreč menili, da je kaj takega pri nas obsojeno na propad, se spominja Kovačič.
Skoraj dva milijona obiskovalcev na leto
A kot v posmeh se je s Perlo začelo noro obdobje, ko so vsako leto zrasli za 100 novozaposlenih, ko so na dan zabeležili tudi po 5000 vstopov v igralnico in leta 1995 sprejeli 1,820.000 gostov. V enem letu za tri povprečna Perlina leta. Frizerke vse do Kanala vedo povedati, da si hitovke tedaj niti las niso umivale več same. Poslovanje je cvetelo, v predalih so že imeli nove načrte za gradnjo mega zabaviščnega centra v Šempetru. Afera Hit je konje umirila. Kovačič je prepričan, da bi bil Hit danes brez nje v boljši kondiciji. »Mega center bi zgradili najkasneje do leta 2000. Z lastnim denarjem. Zadolženi nismo bili niti za evro, ves razvoj smo sami financirali in še 120 milijonov mark smo imeli za ta center,« našteva trenutno nepredstavljivo. Ko danes gleda na Hit, ga skrbi, ker »nima vizije in ker so notranje razprtije velike«.
Da mesto ni znalo izkoristiti vseh priložnosti in gostom ponuditi še kaj več od igralnih miz, nočne zabave in gurmanske ponudbe, meni Viljem Ščuka. V najboljših letih Hita je bil novogoriški zdravnik in psihoterapevt. Ko je izvedel, da bodo v mestu vrtnic gradili velik igralniški center, si je pri kolegih, ki so se z igralništvom srečevali v San Remu in Montrealu, pozanimal, kaj ga čaka. »Vprašal sem se, a bo vsa ta grozota prišla tudi k nam. In dejansko je prišla,« pravi danes.
Nenadoma je imela četrtina ljudi več denarja
Hit je dal zaradi turizma in denarja, ki ga je prinašal, Novi Gorici nov pečat. Tedaj je veljala za eno najčistejših mest v Sloveniji, se spominja zdravnik. A po drugi strani se je srečeval z »osebnostno mizerijo« zaposlenih, ki so prihajali v njegovo ambulanto. »Naenkrat je imela približno četrtina ljudi več denarja in takoj se je dvignila cena kave v mestu. Hkrati je bilo vedno več glavobolov, bolečin v križu, pozabljivosti, raztresenosti, razdražljivosti, ran na želodcu, nespečnosti, spolnih motenj. Razdrlo se je veliko zakonov, vse več je bilo nesoglasij med delavci. Že tedaj, petnajst let nazaj, se je med njimi začel mobing.« Ti simptomi so kazali, da je mesto zabredlo v tipično bolezen zahodnega sveta in igralništva – v izgorelost.
»Nočno delo, zaprti prostori, izjemna kontrola z videonapravami in izjemna hierarhija, vse to je načenjalo zdravje zaposlenih,« se spominja dr. Ščuka. »Vedno lepo oblečeni in nasmejani delavci so nosili masko, za to masko pa se je skrivala vsa beda prevelikih količin denarja: preveliki nakupi, prevelike zadolžitve, preveliki apetiti. Mnogi so živeli v svetu iluzij. Razmišljali so o posebnih marmorjih za svoja stopnišča in kopalnice, želeli so se meriti z angleško kraljico, a kaj, ko niso imeli modrosti te imenitne bogate dame – modrosti skromnosti namreč,« dodaja.
Dr. Ščuka je nekaj let sodeloval z upravo Hita, a ker je bilo, kot pravi, z vsako menjavo vodstva posluha za zdravega delavca vse manj, se je poslovil. Zadnjih deset let se z igralniškimi delavci noben zdravnik ne ukvarja temeljiteje. Čeravno ti spadajo med pet najbolj ogroženih poklicev pri nas.
S ponosom povedali, da so hitovci
Katja Kogej se je v Hitu zaposlila konec leta 1992, v sektorju za komuniciranje, in tudi sama izkusila nočno delo. Med letoma 1997 in 2000 je delala v Perli, kjer so skupaj s sodelavci pognali zunajserijsko formulo zabave in presegli stereotip igralniških kabarejskih plesalk dvomljivega slovesa in kakovosti. Kasneje dolgoletna predstavnica za odnose z javnostmi se je letos ob zamenjavi vodstva odločila, da je bilo skoraj 21 let dela v Hitu dovolj. A ni čutiti, da bi se ji ta mašinerija zamerila. »Hit je vedno veljal za podjetje z dobrimi delovnimi pogoji in visokimi plačami. Zaposleni smo bili marsikdaj tudi žrtve zavisti. Za tem so prišla leta, ko je Hit pomenil avantgardo na področju gostinstva, hotelirstva, sprostitvene ponudbe in zabave. V devetdesetih smo s ponosom povedali, da smo zaposleni v Hitu,« pripoveduje o obdobju tudi njene največje osebne rasti. Ko razmišlja o krizah, ki so jih dali skozi, podvomi, da bi jim kakšna ušla: od požarov, potresov, samomorov, zastrupitev do stavk, podržavljanja in afer. Prikima, da je bil Hit vedno politična bomba in da je te strese in pretrese čutila tudi sama.
Hit živi dva svetova – nočnega in dnevnega. Prvega igralniškega, po večini namenjenega tujim gostom, in drugega za domačine, ki so od vsega začetka v igralnico vstopali previdno. Nekateri so se celo zakleli, da njenega praga ne prestopijo. Je pa bil Hit za domačine dolga leta prvi sponzor daleč naokrog, pobudnik kulturnega dogajanja, silvestrovanj, poletne plaže... »Ne, ni šlo za pranje slabe vesti, kot bi kdo razumel, želeli smo se obnašati odgovorno in imeti čim bolj aktivno vlogo v okolju,« pravi Kogejeva.
Nekoč po 100 zaposlenih gor, danes dol
Zlata leta so mimo in Hit zadnja leta posluje z izgubo. Trend z začetka devetdesetih se je obrnil in v zadnjih šestih letih se je Hit poslovil od skoraj 400 sodelavcev. Predsednik uprave Dimitrij Piciga, ki je ob odprtju Perle pred dvajsetimi leti še sanjal o renaultu pet turbo, sedaj napoveduje zniževanje plač, krajši delovni urnik in odpuščanje. O zlomu Hita se v mestu govori kot o »bog ne daj« scenariju. Primorje je bilo socialna bomba, a ta bi bila zaradi ugodja, ki ga je dolga leta ponujala, hujša. Po grobi oceni je od Hita v neposrednem okolju odvisnih približno 5000 ljudi: zaposlenih, dobaviteljev in njihovih družin. Brez tistih – pa bi veljajo o njih razmisliti – kjer hitovci puščajo svoj denar. Frizerke si ne manejo več rok.
Bi znal Hit resnično pasti? Kogejeva skomigne. Upa, da ne. Kovačič v pogrom ne verjame: »Prej bo prišlo do tega, da bodo Hit prodali pod ceno. Za en evro.« Tudi Ščuka ne vidi razlogov za bojazen: »V vsakem, še tako mizernem času so tudi javne hiše lepo delovale. Človek, posebej ko je v stiski, potrebuje uteho. Tudi tako, da spusti možgane na pašo za nekaj ur.« Če bo le znal Hit ponujati še kaj več kot le izgubljanje denarja, pristavi psihoterapevt.
