Soča potrebuje skrbnika
Inšpektor za celinske vode Jože Klemenčič je delo inšpektorja od predhodnika prevzel letošnjega aprila. In hitro ugotovil, da na rekah vlada kaos. Lastnik podjetja, ki je bil po smrtni nesreči na Soči ta teden kazensko ovaden zaradi povzročitve splošne nevarnosti, bi moral imeti raft registriran že vsaj enajst let, odkar velja zakon o plovbi. Tudi vsi drugi ponudniki raftanja v Sloveniji za njim niso zaostajali, saj registracij raftov dolga leta ni nihče preverjal.
»Stvari so bile popolnoma neurejene, začeli smo jih reševati. Zdaj so vsi rafti na Soči registrirani, v doglednem času bomo to rešili tudi na drugih rekah,« pravi Klemenčič in pritrdi, da je srž problema glede Soče v tem, da zanjo nihče noče prevzeti odgovornosti. »V Posočju imajo plovni režim, a lokalna skupnost ga je sprejela sama sebi na kožo, kjer težko komur koli pripišeš odgovornost. Glede na to, da je plovba po Soči gospodarska dejavnost, od katere ljudje živijo, bi se morala lokalna skupnost zavedati, da to ne more biti tako razpuščeno,« pravi Klemenčič. Strinja se, da bo odgovornost prinesla tudi večje obveze lokalni skupnosti, a bo obenem veliko bolj jasno, kdo je dolžan poskrbeti za varno plovbo, za to, da bo reka počiščena, in kdo je tisti, ki jo bo pregledal in prižgal zeleno ali rdečo luč za spuste. Prepričan je, da se bodo razmere uredile, saj se ponudniki plovbe na Soči tega zavedajo. A dodaja: potrebnega bo nekaj časa, na vrhuncu sezone stvari ne moreš obračati na glavo.
Uroš Lovrenčič, predsednik Raftarske zveze Slovenije, prizna, da so se stvari na tem področju vse predolgo pometale pod preprogo in niso bile urejene, tudi tečaj za pridobitev licenc (brez njih tržni inšpektor podjetje oglobi z 200 evri za delo na črno) so prvič izpeljali lani in tako okoli 100 vodnikov šele letošnjo sezono rafte vodi legalno – s tečajem, izobraževanjem in licenco. A dodaja, da so inšpektorji to dolga leta tudi spregledovali, ker licence pri nas pač ni bilo mogoče dobiti. Tudi registracije raftov pristojni 20 in več let niso nadzirali, samoiniciativno pa tega ni nihče urejal, pravi. A stvari se očitno spreminjajo. Po ureditvi licenc so se zdaj znašli pod drobnogledom inšpektorja za celinske vode. »Šest ministrstev nas nadzira, ko se rešimo enega, pride drugo,« slikovito pove Lovrenčič.
Na rekah bodo naredili red
Domači ponudniki športnih aktivnosti o inšpektorjih že pregovorno nimajo dobrega mnenja, poočitajo jim, da lovijo domačine, medtem ko lahko tujci pri njih delajo z vprašljivimi tujimi licencami. Takšne očitke pogosto slišijo na tržnem inšpektoratu, na katerem so pogosti »obiskovalci« športnih agencij v Posočju.
Glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlić zato pove, da zaradi pereče problematike izvajanja spustov po reki Soči že več let opozarjajo podjetja in druge vključene v zgodbo, naj se celostno lotijo problematike in naj se zavedajo, da nadzori niso namenjeni motenju gospodarske dejavnosti, temveč zagotovitvi varnosti vseh udeležencev. Pa res povsem drži, da za tujce, ki pridejo v Bovec čez poletje opravljat dejavnost, velja njihova domača (torej za nas tuja) zakonodaja in inšpektor od njih ne more zahtevati dovoljenj, licenc in dokumentov, ki jih zahteva od domačega ponudnika s sedežem v Sloveniji? Grlićeva odgovarja, da je med izvajalci raftinga na Soči resnično ogromno tujih podjetij (predvsem Čehov, Slovakov in Nizozemcev), ki so si licence pridobili v tujini oziroma imajo mednarodno veljavne licence, a da to za pridobitno opravljanje dejavnosti v Sloveniji zadostuje zakonskim zahtevam. In zanika vsakoletni val kritike slovenskih ponudnikov, da tržna inšpekcija nadzoruje le njih.
»Nadzoru so podvrženi tako domači kot tuji ponudniki,« pravi. Na to temo izpostavi dvoje: da so bili ravno slovenski ponudniki med najbolj glasnimi, ko se je začel pred leti opravljati nadzor, in da se je ob zadnjih dveh nesrečah izkazalo, da ravno slovenski ponudniki niso zagotovili vodnikov z licencami. »Pri vsem tem, ko podjetja ravno na račun varnosti, ki je pri teh dejavnostih na prvem mestu, želijo večati svoj dobiček, se morajo zavedati tudi, da dober glas seže v deveto vas, slab pa v deveto deželo,« svari Grlićeva.
Inšpektor za celinske vode Jože Klemenčič pa napoveduje, da nameravajo na rekah narediti red. Soča je zgolj začetek. Klemenčič namreč v Sloveniji ne pozna reke in ureditve plovbe na njej, ki bi jo lahko izpostavil za vzor.