Nekdanji delavec Primorja Peter Praček je včeraj s še nekaterimi kolegi prižgal svečo na klopci pred 5,5 milijona evrov vredno poslovno stavbo ajdovskega gradbinca. Zgradili so jo leta 2007, tik pred krizo. Direktorjeva miza v njej je oblečena v usnje. Danes bi s tem denarjem delavcem poplačali polovico vseh oddelanih in nikoli plačanih ur ter odpravnin.
Kljub vsemu Praček o Primorju govori s spoštovanjem, ustnice mu drhtijo. Zgodbe njegovih kolegov, ki so po stečaju ostali popolnoma brez vsega, ga preveč prizadenejo, da bi se o tem z njimi prav rad pogovarjal. Kot bi mu bilo nerodno, ker se bo lahko prihodnje leto upokojil in ker še vedno prejema nadomestilo, s katerim skromno preživi. Njegov nekdanji sodelavec, tujec, že leto živi v samskem domu. Brez hrane, denarja in slabega zdravja. Nima se kam vrniti, do upokojitve mu manjkata še dve leti. Mnogo tistih, ki so vendarle dobili delo, za minimalno plačo brez pravic gara vse dneve in konce tedna.
Oče me je dal na moped in me poslal v Primorje krampat
Praček je v Primorju pustil 38 let in tri mesece delovne dobe. »V šolo nisem hotel iti, pa me je oče dal na moped in poslal na pot z besedami 'Boš šel pa v Primorje krampat'. Kopal sem s krampom, bil sem strojnik težke gradbene mehanizacije, po bolezni leta 1995 sem bil sprva vratar, nazadnje varnostnik,« strne desetletja svojega dela. Prepričan je bil, da bo stečaj kot moški vendarle prenesel s ponosom in brez velike prizadetosti. »Pa ga nisem. Teden pred stečajem sem doživel srčni infarkt, pojavile so se psihične težave. To je hudo. Z ženo sva bila oba zaposlena na Primorju, njo so odpustili že prej, jaz sem brez službe ostal ob stečaju,« pripoveduje. S kislim nasmehom pove, da ima srečo – ker je invalid in starejši od 55 let. Zaradi tega je do nadomestila za čas brezposelnosti upravičen dve leti, medtem ko je večina njegovih sodelavcev že ostala brez ali pa jim bo poteklo v naslednjih dneh. Ob stečaju mu je Primorje ostalo dolžno 20.000 evrov. »Veste, to je za malega človeka velik denar. Lahko bi si še kaj ustvaril, pomagal otrokom.«
Službo lahko iščeš le v sanjah
»Službo lahko iščeš v sanjah, to je utopija. Saj se ve, brezposelnih nas je 100 in še nekaj tisoč, v celi Sloveniji pa je nekaj čez 800 prostih delovnih mest,« skomigne. Tudi to, pravi, ni prav, da na zavodu dobiš večje nadomestilo, kot bi dobil z delom zaslužene plače: »Državi bi moralo biti v interesu, da bi ljudje delali. To je vse povezano, ni samo Zemlja okrogla, tudi življenje se vrti v krogu.« Ob obletnici stečaja mu misli vedno bolj uhajajo nazaj v čas pred stečajem in med njim. V čas, pravi, »ko so po Primorju skakali in kikirikali razni petelini in petelinčki ter obljubljali vizijo o novem Primorju, ljudem pa nova delovna mesta. S kom so oni to mislili ustvariti, vedo samo oni, sam pa mislim, da so to delali v lastno promocijo in za lastne interese. V mojem imenu jim sporočam, naj si za take stvari dobijo kakšno drugo, bolj komično zgodbo, kjer je nastop dovoljen tudi klovnom«.
Ko danes na cesti sreča Dušana Črnigoja, do njega ne goji zamere. Celo pogovarjala sta se enkrat. »Črnigoj je odgovoren, tu ni dileme. A bile so tihe sence, ki so odgovorne še bolj kot nekdanji predsednik. Delovale so v ozadju. Mislite, da navadni ljudje nismo razgledani? Če samo malo opazuješ, vidiš, kdo je tukaj vlekel niti,« odločno pristavi.
V manjših podjetjih delavci še bolj izkoriščani
Takšnih zgodb je leto po stečaju še veliko. Od 651 delavcev, ki so tedaj ostali brez dela, jih na zavodu nadomestilo prejema še 261. Večini se bo v teh dneh izteklo, kar pomeni, da ostajajo brez vsakršnega dohodka. »Delavci se zato na trgu ponujajo za en bel in en črn, za evro ali dva na uro. Delodajalci jim denar plačujejo na roke mimo države,« razmere opisuje sindikalist Damjan Volf iz Konfederacije sindikatov 90 Slovenije in dodaja, da se je uresničila njihova črna slutnja, da bo s stečajem zadnjega večjega gradbinca nastala eksplozija malih gradbenih podjetij, kjer delavci nimajo moči. »Za družbo, ki ima manj kot 10 zaposlenih, ne velja akt o sistemizaciji delovnih mest, kar pomeni, da lahko delavce uporabijo za marsikaj. Govorimo o golem izkoriščanju,« črto potegne Volf.
