Oddaljenost je le en dejavnik
»800 metrov je sicer srednja vrednost oddaljenosti, ki se uporablja po svetu. Toda poznamo tudi primere, na primer v Združenih državah Amerike, kjer se pritožujejo stanovalci, ki so oddaljeni celo tri kilometre. V določenih razmerah pa se lahko hrup vetrnic zazna zelo daleč, tudi do pet kilometrov, predvsem nizke frekvence, ki so izredno prodorne,« pojasnjuje strokovnjak za hrup dr. Ferdinand Deželak, vodja laboratorija za fizikalne meritve na zavodu za varstvo pri delu. Poleg tega je, kot opozarja, oddaljenost samo eden od dejavnikov, ki vplivajo na raven hrupa oziroma prag zaznave. »Treba je upoštevati tudi karakteristike vetrnice, konfiguracijo terena, vremenske razmere… Gre za zelo kompleksno vprašanje,« pravi dr. Deželak.
V Dolenji vasi, kjer se danes zaradi hrupa podnevi in ponoči ter celo pri zaprtih oknih pritožujejo tudi tisti krajani, ki vetrnici prvotno niso nasprotovali, je vetrnica od najbližje hiše oddaljena 865 metrov.
Dr. Deželak je prepričan, da v tem primeru predhodne študije niso bile opravljene v takšni meri, kot bi morale biti, javnosti pa niso znani niti rezultati morebitnih meritev. Pred kakršnimi koli nadaljnjimi koraki bi bilo zato po njegovi oceni treba naprej resno obravnavati in raziskati utemeljenost pritožb ljudi v Dolenji vasi. »Ne samo, da se niso nič naučili na napakah iz tujine, očitno se odgovorni nočejo nič naučiti niti na lastnih napakah,« opozarja dr. Deželak.
Sicer pa vetrnice v slovenski zakonodaji sploh niso posebej opredeljene kot vir hrupa, kar pa po besedah dr. Deželaka še ne pomeni, da jih kot take ni treba obravnavati. Pri slišnem zvoku, tako imenovanjem švistanju vetrnic, sta izhodišče uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju in pravilnik o zaščiti pred hrupom v stavbah, ki v nočnem času ne dopuščata preseganja 48 decibelov zunaj in 30 decibelov v notranjosti prostorov.
Večja težava pa je nizkofrekvenčni zvok, za katerega v naši zakonodaji kljub podanim pobudam še vedno nimamo posebnega normativa, so pa znane evropske smernice. In to čeprav so dokazani negativni učinki nizkofrekvenčnega zvoka, zlasti tistega, ki prehaja v infrazvok in ga zaznavamo kot vibracije. Poleg motenj spanja se vplivi odražajo pri zmanjšani koncentraciji, delovni neučinkovitosti, spremembah v krvnem tlaku, srčnem utripu, težavah pri dihanju, motnjah pri izločanju želodčne kisline, še pojasnjuje dr. Deželak.
Ne bodo vztrajali za vsako ceno
Dr. Aleš Mlakar, ki pri projektu sodeluje kot prostorski načrtovalec, je na zadnjem srečanju s krajani zagotovil, da nobeno od možnih stojišč vetrnic ne bo določeno mimo volje krajanov in da bodo v nadaljnjem postopku celovite presoje vplivov na okolje opravljene študije, tudi o vplivih na zdravje. »V kolikor se bo izkazalo, da je preveč stojišč neprimernih, projekta ne bomo nadaljevali iz ekonomskih razlogov,« pa je dejal Musić. Meja ekonomske upravičenosti projekta je 20 vetrnic.
Glede rente krajanom pa nam je Musić dejal, da bo iztočnica za pogajanja najmanj 5000 evrov na vetrnico, ki bi jih plačali tako lastniku parcele, kjer bi stala, kot lokalni skupnosti. Bo pa višina rente zaradi fiksnih stroškov naraščala s številom vetrnic.
So pa krajani na zadnji predstavitvi izvedeli tudi, zakaj je med vsemi 14 lokacijami v Sloveniji, ki naj bi bile z vidika vetrnega potenciala primerne za gradnjo vetrnic, za investitorje najbolj zanimiva prav divaška občina oziroma krajevna skupnost Senožeče. »V primerjavi z lokacijami, ki so tudi atraktivne glede vetra, je ta edina, ki ima v bližini razdelilno transformatorsko postajo, in sicer v Divači,« je čistega vina krajanom nalil energetski strokovnjak Ivo Blaževič.