Idrija. Geolog Bojan Režun je šest let pripravljal dokumente za vpis Idrije na seznam Unescove svetovne dediščine. Ko je pred letom dni nominacijska komisija Idrijo sprejela medse, je bila njegova prva misel, da se pravo delo šele začenja. Leto po pridobitvi prestižnega naziva ne skriva, da je pričakoval več: »Čez eno leto bomo morali v Pariz že poslati prvo poročilo, mi pa, po domače povedano, še ne vemo, kdo vodi in upravlja dediščino Unesca.« Tudi gostinci in turistični ponudniki dobičkov ne kujejo, saj se obisk – tudi zaradi letošnjega slabega vremena – razen v Antonijevem rovu ni povečal, ampak je kvečjemu upadel. Kljub temu ne obupujejo in čakajo na boljše čase ter na konec krize. »To ni Unesco, to je kriza. Če turisti že pridejo, imajo pa malico s sabo,« je med pripravljanjem kosil pripovedovala Anica Kos iz znamenite idrijske gostilne Pri Kosu.
Utrip Idrije je bil za torkovo dopoldne živahen, mesto dobiva novo svetlo podobo z novimi urbanimi kotički, z gradu in na mestnem trgu visita rdeči zastavi z emblemom Unesca. V mestu imajo večinoma vsi službo in se jim turizma zaradi eksistencialne nuje ni treba iti. Tisti, ki od njega vendarle živijo, pa zaradi Unesca za zdaj ne bogatijo. »Letos pogrešamo Angleže, ki so po navadi k nam hodili z Bleda. Tudi z Obale ni turistov. Upokojenci nimajo denarja, vodniki mi povedo, da ne zberejo več ljudi za poln avtobus,« je dodala Anica Kos. A prepričana je, da se bodo tudi ti časi obrnili in da bo Unesco Idriji prinesel več, kot ji je doslej.
Idrija še vedno prezrta tudi med domačini
Da je Idrija tudi v očeh Slovencev še vedno prezrta, nas sredi mesta spomni študentka fakultete za turizem. »Ko sta pred dnevi Slovenijo obiskala japonski princ in princesa, so vsi pisali, kako sta obiskala Postojnsko jamo. Tega, da sta prišla tudi v Idrijo, se ni zdelo nikomur vredno omeniti,« je postregla z dejstvom. »To, da ni nikjer nobene table o Unescu, ste pa videli, kajne?« je še namignila. Urban Šlabnik je medtem v prvi turistični agenciji, ki turiste vabi v mesto in ne iz njega, avstrijskima turistoma razlagal, da morata poskusiti žlikrofe. »Obisk skupin z avtobusi je letos manjši, več je individualnih gostov. Je pa v primerjavi z lanskim letom zaznati manjši upad gostov,« je povedal. Na seznamu obiskovalcev ima večinoma tujce. »Prevladujejo Italijani, Nemci in Francozi, Belgijci in kakšen Anglež. Trošijo zelo malo. Ko zunaj ustavi avtobus, gredo pojest sendvič v park. Niti žlikrofov si ne privoščijo,« je povedal in skomignil, a dodal: »Od tistih, ki pridejo in jim dediščino predstavimo ter jo tudi doživijo, pa še nihče ni rekel, da je Idrija 'brez veze'. Čisto nobeden.« Tudi Sabina in Alojz Kindelhofer, ki sta z Dunaja v Idrijo prišla na priporočilo prijateljice, sta kmalu po prihodu spoznala, da sta si zanjo vzela premalo časa.
Lokalna skupnost sama bremena ne bo zmogla
Ob prvi obletnici vpisa na Unescov seznam se v rudarskem mestu še vedno pogovarjajo o tem, kdo, kako in s čim naj bi za dediščino skrbel. Rudnik je tik pred dokončno likvidacijo, Center za idrijsko dediščino je kadrovsko in finančno podhranjen, javni zavod, ki ga je za to ustanovila država, operativno še ni zaživel, muzej bi za kaj takega potreboval okrepitve. S pristojnega ministrstva pa v Idriji že mesece čakajo na podpis, s katerim bi lahko nadaljevali aktivnosti za ustanovitev delovne in koordinacijske skupine. Ob mlačnosti na državni ravni se Bojan Režun sprašuje, ali naj to breme nase prevzame lokalna skupnost. »Vsebinsko lahko,« pravi, »ne more pa si privoščiti in nase prevzeti tudi bremena celotnih stroškov varovanja dediščine.« Žalosten je, da država ne prepozna svojih treh Unescovih biserov in jih ne ponudi potnikom na Brniku že takoj, ko prispejo v Slovenijo. Promocija stane, denarja zanjo pa v Idriji ni, pravi. In če so doslej šest let delali zgolj zaradi entuziazma in brez plačila, je prepričan, da na prostovoljni ravni naprej ne bo šlo več.
Bo dediščina prinašala dohodek?
»Marsikaj se vendarle dogaja, čeprav ni videti organizirano,« je za zidovi idrijskega gradu, enega največjih magnetov, ki vleče turiste v Idrijo, povedala Ivana Leskovec, direktorica Mestnega muzeja Idrija. »Seveda bi si želeli več turistov, a mislim, da moramo spotoma še malo zrasti in tudi še kaj urediti,« je dejala. Na državo se ne zanaša. »Ne bomo mogli biti vedno odvisni od nekoga. Seveda je dobrodošla pomoč, a če ne bomo mi sami živeli in delali s to dediščino tako, da nam bo ustvarjala prihodek, potem ne bomo nikoli kot Postojnska jama, če se že primerjamo z njo,« je povedala. Prizna, da je vendarle bila tiha želja ob vstopu v Unesco, da bi v Idrijo začeli prihajati agencijski gostje. »Nismo še na programih agencij, ki bi Idrijo prodajale kot Unescovo destinacijo. Ko nam bo to uspelo, bomo naredili največji preskok,« je prepričana Leskovčeva.
Na občini zatrjujejo, da bodo še to poletje rešili tudi največjo »sramoto« – to, da gosta ob prihodu v mesto ne pričaka niti ena samcata tabla s sporočilom, da prihaja v kraj z dodano vrednostjo. Maja Majnik z oddelka za družbene dejavnosti pojasnjuje, da se jim je z državnimi inštitucijami uspelo dogovoriti, da bo turiste v Idrijo vabil že logotip Unesca na turističnih tablah ob avtocesti in nato na vseh usmerjevalnih tablah do Idrije. V nekaj tednih pa naj bi v Idriji stale tudi štiri informativne table. Na občini sedaj snujejo tudi vsebine, s katerimi bi zapolnili območje jaška Delo, ki so ga odkupili od države, obnoviti želijo streho na rudarski hiši, postoriti kaj na gradu, zamenjali bi stavbno pohištvo v rudniškem magazinu, želijo si obnove in oživitve rudniškega gledališča, prve zidane gledališke stavbe na Slovenskem. Koliko bo kraj to svojevrstno kulturno infrastrukturo znal unovčiti, pa je odvisno od zasebnih pobud, idej in želja ter seveda nuje.
