Bovške športne agencije, ki približno tretjino prihodka ustvarijo z vodenjem turistov na soteskanje, se s težavnim pridobivanjem licenc ukvarjajo že zadnjih nekaj let. Ker s Soteskarsko zvezo Slovenije niso mogli najti dogovora o izobraževanju svojih vodnikov, so ustanovili svojo zvezo in na ministrstvo za šport prijavili svoj izobraževalni program za licencirane vodnike. »Nič ne kompliciramo in nič si ne izmišljujemo. A 2500 evrov in več let pripravništva, ki ga je zahtevala licenca Soteskarske zveze, ne drži vode. Ob tem se ne da delati in poslovati,« pravi Filip Hrovat, predsednik lani ustanovljene Kanjoning zveze Slovenije, v katero se je povezalo 15 posoških športnih društev in podjetij.
Padli pri zadnji oviri
Njihovemu izobraževalnemu programu so zeleno luč že dali pri olimpijskem komiteju, na fakulteti za šport, šel je skozi obravnavo na ministrstvu za šolstvo, po Horvatovih besedah so čakali zgolj še na formalno potrditev. Vmes so pred začetkom sezone že izpeljali tečaj in usposobili 28 vodnikov soteskanja. A tem zdaj licence ne morejo podeliti, saj strokovna komisija njihovega izobraževalnega programa za piko na i težavam na Bovškem ni potrdila. Hrovat in drugi v zvezi so prepričani, da je temu botrovalo lobiranje Urbana Hercoga, predsednika Soteskarske zveze Slovenije in partnerja lastnice podjetja, ki v Bovcu ponuja izključno soteskanje. »Hercog je javni uslužbenec, zaposlen v šoli, ki si je zaželel med počitnicami pobirati denar od kanjoninga in z licencami ustvariti še monopol,« se jezijo v Bovcu. Licenco za samostojno vodenje soteskanja ima v Sloveniji trenutno 10 vodnikov, med Bovčani nihče. Domači ponudniki so tako zdaj prisiljeni delo prepuščati tujim agencijam. »Sezona je za polovico slabša kot lani, če od tega odštejemo še 30 odstotkov prihodkov, ker ne vodimo kanjoninga, potem je dejstvo na dlani, da polovica agencij letos ne bo preživela,« pravi Hrovat.
Tuje agencije brez licenc mirno vodijo turiste
Bovške športne agencije pravijo, da so licence soteskarske zveze predrage in prezahtevne. »To je eno veliko zaslužkarstvo,« meni Hrovat, zato so sami sprejeli pravilo, da licenca ne bi smela stati več kot 400 evrov. A Urban Hercog vrača udarec: »Čudež se mi zdi, da je tako malo nesreč, kolikor neumnosti se dogaja v Bovcu. Stvari so že dvajset let neurejene.« Program konkurenčne Kanjoning zveze je videl, ocenjuje ga za ekstremno kratkega. »Trdijo, da ne potrebujejo tako dolgega programa, kakor ga priporočajo mednarodni standardi, a to ne drži. Da je treba to delo jemati smrtno resno, kaže samo nesreča iz leta 1999 v Interlakenu, ko je umrlo 21 ljudi,« pravi Hercog. Poudarja, da bi se morali lastniki podjetij zavedati, da lahko uresničujejo svoj finančni interes šele, ko delujejo v okviru varnostnih zahtev, in da v njihovi zvezi ne morejo sprejeti, da bi finančni interes podjetij določal, kakšna usposabljanja so primerna. Priznava, da so olimpijskemu komiteju, ko jih je povprašal za mnenje o izobraževalnem programu, argumentirano povedali, zakaj ga ne podpirajo. Trdi, da »usposabljanja ne morejo biti poceni, stranka namreč pride po vodnika zato, ker si želi varnosti. Sicer bi na soteskanje odšla sama.«
In ironija: v Bovcu vas lahko te dni na soteskanje v Sušec, Fratarico ali Globoški potok odpeljejo tuje agencije. Denimo iz Madžarske, kjer licence za vodnika soteskanja niti ne poznajo. In ker v združeni Evropi zanje velja njihova domača zakonodaja, inšpektor licence od njih ne bo zahteval. To je tudi edina skupna točka, ki povezuje obe zvezi – kanjoning zvezo in soteskarsko zvezo. Menita, da slednje terja jasne regulacije. Kakšne, pa si spet nista povsem edini.