Bo izdajanje vodnikov za kolesarjenje v naravi nezakonito?

Do 150.000 evrov kazni

»Razumem, da so omejitve potrebne, ne morem pa sprejeti tega, da ne smemo zaviti s ceste,« pravi gorski kolesar Peter Dakskobler. Predsednik Slovenske kolesarske mreže Matej Obu ga dopolni, da jih osnutek zakona še vedno enači z vozniki motornih vozil, čeprav so vseskozi pristojnim poskušali dopovedati, da to niso in da si želijo pri pripravi zakonodaje sodelovati kot enakovreden partner. »Osnutek zakona nam vožnjo prepoveduje povsod, razen po nekategoriziranih cestah,« pojasnjuje. Bolj kot to pa se sogovornikoma zdijo absurdne prepoved tiskanja vsakršnih knjig, vodnikov ali oglaševanja te dejavnosti ter zaostrene kazni, ki kršiteljem nalagajo celo do 150.000 evrov globe.

Na ministrstvu menijo, da brez regulacije vožnje v naravnem okolju ne gre in da to v takšni ali drugačni obliki poznajo v vseh evropskih državah. Kolesarjem bi dovolili vožnjo po gozdnih cestah in na posebej določenih gozdnih vlakah in planinskih poteh, s katerimi bi se strinjali naravovarstveniki, planinci, lovci in gozdarji. A Obu opozarja, da so to le pobožne želje. »Za vožnjo po vlakah bi morali za vsako posebej zaprositi za dovoljenje, glede dvonamenskih pohodniških poti pa je postopek tako zapleten, da ne prideš skozi,« opozarja. Zanimivo je tudi sklicevanje pripravljalcev zakona na primere dobrih praks v sosednjih državah. Vse, ki so jih izpostavili, se nanašajo zgolj na prepoved vožnje z motornimi vozili in ne s kolesi. Edina izpostavljena praksa, povezana s kolesi, je primer Bavarske. A glej ga zlomka, tam je vožnja s kolesi po zasebnih poteh dovoljena, če pot to omogoča. In prav Bavarska je ena od dežel, ki jih imajo gorski kolesarji za zgled. Tam je bilo kolesarjenje naprej prepovedano povsod, a ko so v regiji spoznali, kako pomembno je gorsko kolesarjenje za razvoj tamkajšnjega turizma, z odpravo prepovedi niso odlašali.

Udarec za turizem

Dakskobler v morebitnem sprejetju takšne različice zakona vidi grožnjo turizmu, predvsem posoškemu, ki se mu po zlomu Kanina in kaosu na reki Soči pišejo težki časi. Kolesarska destinacija dolina Soče zanj brez gorskih poti ne obstaja. Posebej pa ga skrbi, ker v sezono 2014 v dolini Soče stopajo najbolje pripravljeni do sedaj in ker se očitno ponudniki v dolini izgubljene priložnosti ne zavedajo. Skupaj z Obujem izpostavita samo en primer: za projekt Transslovenija je Uli Stanciu, načrtovalec turističnih gorskokolesarskih regij po vseh Alpah, v pičlih treh zimskih tednih prodal okoli 200 GPS-aplikacij za kolesarjenje po Sloveniji, to si po izkušnjah delijo vsaj trije kolesarji, povprečni gorski kolesar pa v destinaciji na teden v povprečju porabi med 700 in 1000 evrov. Kar pomeni najmanj pol milijona evrov prihodkov. »In to je samo en primer, ki bi letos skozi dolino zapeljal nekaj sto kolesarjev, tudi nekaj zelo eminentnih poslovnežev. V primeru zapletov na terenu bodo slab glas ponesli v svet,« opozarja Dakskobler in se sprašuje, kam naj z več deset tisoč novimi izvodi promocijskega gradiva in s spletno stranjo, ki so jo zasnovali za projekt, v katerega so vključili tiste gorske ture, za katere imajo v lokalnem okolju in z lastniki zemljišč stvari dogovorjene. Ali pa, kaj naj reče turističnemu ambasadorju Slovenije na tujem Petru Immichu. Zaradi oglaševanja gorskega kolesarjenja mu grozita denarna kazen in umik knjižne uspešnice, vodnika za gorsko kolesarjenje v dolini Soče, ki je do zdaj dolini prinesla že več kot milijon evrov prihodkov. »S takimi zakoni me postavljajo pred dejstvo, da pomemben del vsebine odstranim ali pa dajem na stran denar, da si v bližnji prihodnosti lahko kupim svobodo. Očitno prodajam drogo v obliki kolesarjenja,« pravi gorski kolesar, ki s svojo strastjo poskuša reševati tudi turistično prihodnost doline Soče.