»S skoraj vsako novo priklopljeno čistilno napravo je več poginov rib, ki so indikator onesnaženja in nedelovanja čistilnih naprav. Iztoki čistilnih naprav pogosto poleti postanejo celo močnejši od naravnega pretoka,« je dejal Brane Koren, zagovornik narave in predstavnik notranjske civilne pobude Vodni krog, ki si prizadeva za celostno dojemanje vode.
Prepričan je, da se bo tudi aktualni projekt Čista Ljubljanica, v sklopu katerega osem občin v porečju Ljubljanice s pomočjo znatnih evropskih sredstev začenja novogradnjo ali obnovo čistilnih naprav in dograditev javne kanalizacije, že kmalu izkazal za še eno okoljsko zavajanje, od katerega bodo imeli zaradi zaslužkov pri gradnji več koristi kot okolje gradbeni lobiji ter regionalne in lokalne oblasti.
Tudi Matej Kržič, geograf, jamar in predsednik Društva ljubiteljev Križne jame, je na podlagi dosedanjih slabih izkušenj s čistilnimi napravami na tem območju opozoril, da se stanje kljub zelo velikemu finančnemu vložku ne bo izboljšalo, če se ne bo izboljšala tudi trenutna slaba praksa pri upravljanju čistilnih naprav.
Predvsem pa oba lokalna poznavalca menita, da učinki ne bodo tako dobri, kot jih napovedujejo občine, zaradi ponavljanja slabih praks, s tem ko bodo čistilne naprave še vedno umeščene neposredno ob vodotoke ali v podzemlje, ne da bi izkoriščale samočistilne sposobnosti narave.
Tako malo informacij za tako veliko denarja
»Vemo, da bi z minimalnimi stroški lahko vodo iz čistilnih naprav pred izpustom v okolje še dodatno očistili z rastlinskimi čistilnimi napravami (ki posnemajo samočistilno sposobnost močvirskih sistemov s fizikalnimi in biokemijskimi procesi). Predvsem je to dodatno čiščenje potrebno pred izpustom vode v kraške ponikalnice, saj imajo kraške vode izredno nizko samočistilno sposobnost, še posebej v podzemlju, kjer ni svetlobe,« se je strinjal tudi dr. Boris Kompare, strokovnjak za okoljsko inženirstvo z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo ter predsednik Društva za zaščito voda.
Po preučitvi sicer zelo skopih in pomanjkljivih dostopnih informacij o projektu, ki so »bolj političnega kot pa strokovnega značaja«, mu, kot je dejal, »ostaja grenak priokus, da predlagane rešitve žal niso optimalne«. Hkrati je Kompare poudaril, da tudi o integriranju projekta s kakšnimi drugimi vodnimi projekti na tem območju ni ne duha ne sluha.
Tudi dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije, je opozorila na nujnost bolj celostnega reševanja problematike varstva voda.
»Odvajanje in čiščenje komunalnih voda je nujni pogoj za čiste vode, a to ni dovolj. Vodni svet je žal lahko kljub zgraditvi teh sistemov še naprej prekomerno obremenjen.« Globevnikova je poudarila, da je hkrati z gradnjo čistilnih naprav in posredno kanalizacij treba odpravljati tudi druge vire onesnaževanja vode (promet, kmetijstvo, odlagališča odpadkov) ter povečevati samočistilne sposobnosti rek in potokov – to je bogatiti vodne koridorje, večati vegetacijske pasove ob rekah in razširiti območja mokrišč.
Ljubljanica ni v dobrem stanju
Da raba prostora na kraškem območju, kjer se lahko snovi v podzemlju kopičijo in zadržujejo tudi več sto let, zahteva celovito presojo in interdisciplinarni pristop, je poudaril tudi dr. Mihael J. Toman, strokovnjak za področje ekologije in varstva okolja z ljubljanske biotehniške fakultete, ki ga je zmotilo že ime projekta Čista Ljubljanica. »Pojma čista reka ekologi ne poznamo, govorimo le o ekološkem stanju. In glede tega Ljubljanica zagotovo ni primer dobrega stanja in še manj bo, če reševanje odpadnih in izcednih vod na prispevnem kraškem območju ne bo ustrezno strokovno reševano,« je povedal Toman.
Odgovorno in neodvisno od Evrope
Globevnikova meni, »da je že skrajni čas, da sami začnemo izvajati dobro celostno politiko varstva voda in se manj togo odzivati na partikularno evropsko politiko in finančne programe EU«. Tudi dr. Danijel Vrhovšek, naš vodilni strokovnjak za rastlinske čistilne naprave, je opozoril, da lahko »zastonj ali poceni« denar EU povzroča dolgoročne in velike ekološke, še bolj pa ekonomske probleme, kot je drago vzdrževanje velikih sistemov. »Toda EU žal ne zanima učinek, ampak kako bodo veliki lobiji dobili denar nazaj,« je kritičen.
Kako odgovarjajo na kritike, smo vprašali Matjaža Kurenta, skupnega koordinatorja projekta Čista Ljubljanica. Ta zadeve ni želel komentirati, češ da vsebinski del in projektiranje vodijo v posameznih občinah oziroma v pooblaščenih podjetjih.
Zato smo se obrnili na občino Logatec, ki je nosilna občina v projektu, kjer pa smo izvedeli le, da se v Logatcu zavedajo pomanjkljivosti zdaj za okolico zelo moteče prostorske umestitve njihove čistilne naprave, a da so bili omejeni s kratkimi časovnimi roki tekoče evropske finančne perspektive, ki naj bi onemogočali njeno prestavitev.
V Postojni, kjer čistilna naprava še posebej izstopa po večletnem slabem delovanju, pa so v bran naložbi dejali, da bo imela prenovljena čistilna naprava poleg mehanskega in biološkega čiščenja še tretjo (odstranjevanje nitratov in fosfatov) in četrto (UV-dezinfekcija) stopnjo čiščenja odpadnih voda, kar bo pomenilo maksimalno prečiščen iztok.