Ta poravnava je bila za mnoge v Bohinju sporna, a je prinesla jasno sliko o tem, kaj se bo zgodilo z gostiščem. Občina ga dobi za 100.000 evrov odškodnine, kar je seveda precej pod stvarno vrednostjo, ki je bila nazadnje ocenjena na okoli 230.000 evrov, in zagotovo pod tržno ceno. Ključna je županova vloga, ker se je o poravnavi (po svoji oceni) dobro pogajal in tako gostišče kot premoženje ostajata občini. A ob tem je seveda posredno tudi najemnik, ki se je obvezal, da bo prispeval del vsote za poravnavo. Na kratko: občina Bohinj dobi s poravnavo za polovično vrednost gostišče, najemnik pa je do zdaj vanj vložil približno toliko, kot znaša poravnava.
Župan Kramar nam ni hotel pojasniti pričakovanj glede tega, koliko mu bo lastna občina zaračunala kot sodelovanje pri poravnavi. O tem, ali bo dobil solastninsko pravico (približno polovično), bodo odločili svetniki. Ker je bila najemna pogodba vezana na dokončanje denacionalizacijskega postopka, bo ta odločitev pomenila tudi to, da župan (oziroma ženino podjetje) dejansko postaja polovični lastnik objekta na elitni lokaciji ob Bohinjskem jezeru. To pa bo v praksi pomenilo tudi logično nadaljevanje najemnega odnosa.
Svetniki bi lahko z odločitvijo, da županu solastninska pravica ne pripada, povzročili dodaten strošek – povrnitev denarja, ki sta ga vložila najemnika Aleksandra in Franc Kramar od leta 1989. Prvo pogodbo je sklenila še KS Stara Fužina, njen pravni naslednik je občina Bohinj, sedanja najemnica pa Aleksandra Kramar kot samostojna podjetnica.
Župan se je iz celotne zadeve izločil, neuradno »tipanje« o razpoloženju javnosti in svetnikov v tej dokaj nenavadni zadevi pa je kot običajno prineslo rezultat nekje med »gorenjsko fovšijo« in spoznanjem, da je treba vse odnose urediti strpno in razumsko. Ne glede na razplet pa bodo »zapitek« – strošek poravnave in morebitno izplačilo vložka županu – tudi v županovi gostilni plačali davkoplačevalci.
