Včeraj so v Mestni knjižnici Kranj predstavili projekt, ki dejansko sloni na spominih Gorenjk in Gorenjcev, ki so nekoč delali ob plavžih v stari železarni na Jesenicah, predli v tržiški predilnici, v kranjski Planiki pa delali čevlje. »Tovarne izginjajo – lepi spomini pa ostajajo« je naslov akcije, ki bo vključila muzeje, knjižnice in – ljudi. »Naš projekt je zasnovan na tem, da nam ljudje zaupajo svoje spomine na tovarne, ki so izginile ali pa so prazne. Gre za pomemben proces v zgodovini Gorenjske, upamo pa na zanimive in lepe zgodbe, verjetno pa tudi grenkih ne manjka,« je povedala Jana Zeni Bešter iz Mestne knjižnice Kranj.
Zbirali bodo seveda tudi fotografije in vse, kar bodo ljudje prinesli, bodo tudi ustrezno dokumentirali. V prihodnjem tednu bodo v knjižnicah v Radovljici, Kranju, na Jesenicah in v Tržiču tako ljudje lahko obujali spomine na plavže na Jesenicah, radovljiško Almiro, kranjski Tekstilindus in številne druge tovarne, ki jih ni več ali pa so spremenile svoj videz in vsebino.
Tisoči so ostali na cesti
Najbolj značilno je bilo odmiranje tekstilne industrije, katere največji delež je imel Kranj. Odmeven je bil stečaj Tekstilndusa, na koncu je omagal tudi prej zgledni IBI. V obeh tovarnah zdaj prevladuje podjetniška dejavnost, IBI je postal nekakšna poslovno-trgovska cona, ki jo je kupil kranjski podjetnik Drago Martinjak. Podobno je z nekdanjo Planiko, ki prav tako ni zdržala pritiska cenejše konkurence; posamezne dele so najeli in kupili zasebni podjetniki. Tržiški BPT je ostal lupina, ker je spomeniško zaščiten in je v njem praktično nemogoča sleherna nova ali drugačna dejavnost, na Jesenicah pa je del nekdanje Železarne dobil nove vsebine, ohranjen je velik del zgodovine, zaživela sta trgovina in podjetništvo.
Še bolj žalostna je bila usoda predelovalne industrije, ker je Oljarica z znano blagovno znamko Cekin po prodaji pristala na Štajerskem, a objekti v Britofu propadajo že leta. Kranjsko mlekarno so skoraj popolnoma porušili, ker naj bi zgradili stanovanjsko sosesko. Recesija je opravila svoje in tako je za njo ostalo le prazno zemljišče.
Ob propadanju celih vej industrij so ostali tudi klavrni spomeniki, kot je nekdanji samski dom tekstilnih delavcev v Stražišču ali Savin kompleks v središču Kranja, ki popolnoma prazen čaka vlagatelje. Stečaji podjetij (Tekstilndusov se vleče rekordno dolgo) so bili včasih ovire za nove naložbe, zato so številne nekdanje tovarne ostale le lupine nekoč cvetočih industrij, celostnih prenov pa ni bilo. Na cesti je ostalo na tisoče delavcev (točna številka ni znana), a Gorenjska je tudi te udarce dokaj dobro preživela z dolga leta dokaj nizko stopnjo brezposelnosti.
Med spomini in načrti
Žal pa propadanje Tekstilindusa, BPT, IBI, Planike in drugih ni prineslo celostnih rešitev. In če se bodo nekdaj zaposleni lahko z nasmeškom ali grenkobo zdaj spominjali nekoč cvetočega industrijskega Kranja, v tem času ni bilo konkretnih prostorskih ali vsebinskih rešitev za oživljanje teh ostankov nekdanje industrijske podobe gorenjske prestolnice. Zato so nastala »poslovna in trgovska sračja gnezda« – skupaj nametane dejavnosti – in v primeru Tekstilindusa še stanovanjska soseska, kjer zdaj podjetniki in stanovalci niso zadovoljni drug z drugim. Ob propadanju tudi v manj kriznih časih namreč ni bilo pristopa, ki bi določil nove vsebine nekdanjim gospodarskim velikanom. Zato je morda še najbolj zanimiva usoda Gorenjskega sejma in z njim kranjske sejmarske dejavnosti, ki so jo preprosto »podrli« in na Savskem otoku zgradili še enega v nizu nakupovalnih centrov. Zdaj se mnogi križajo ob tej odločitvi, a zanjo je glasoval (tudi) takratni mestni svet.
Knjižničarji in drugi računajo, da bodo ljudje z osebnimi spomini ohranili spomin na druge čase, številni na Gorenjskem pa bi si želeli, da bi na teh pogoriščih odmrlih industrij zraslo kaj novega in lepega. Želje pač nič ne stanejo.
