V skladu z denacionalizacijsko zakonodajo državi ni treba vračati nacionaliziranega premoženja, če je bil upravičenec v času podržavljanja tuji državljan ali pa je bil v skladu z mednarodnimi pogodbami (recimo z Veliko Britanijo, Nemčijo, Avstrijo) upravičen do vračila odškodnine v tujini, in to ne glede na to, ali jo je tudi zares prejel ali ne. Občina Tržič je omenjeni dokument očitno našla prepozno (iztekel se je rok za pritožbe) in postopek vračanja vile Bistrica je bil pravnomočno končan, vila pa vrnjena. Vrnitve ni.
Je državni interes vračanje premoženja ali njegovo ohranjanje?
»Pred petimi leti sem od kolega dobil namig, da je mogoče prekiniti denacionalizacijski postopek, če se dokaže, da je bil upravičenec upravičen do odškodnine v tujini in da take dokumente hranijo razni arhivi po tujini. Sam sem tako izvedel, da je mogoče tak dokument dobiti v londonskem državnem arhivu. Pisal sem jim po elektronski pošti in dobil odgovor, da je dokument pripravljen in da ga je treba zgolj še prevzeti. Da bi prihranili stroške, smo za to prosili naše veleposlaništvo, ki je to tudi uredilo. Vso dokumentacijo smo potem predali državnemu pravobranilstvu in sodišču, a očitno žal prepozno, saj se je v primeru pritožbe državnega pravobranilstva iztekel pritožbeni rok, v primeru pritožbe občine pa je sodišče ugotovilo, da sploh nismo zavezanci za vrnitev, in je tako našo pritožbo zavrglo,« je povsem preprost postopek dokazovanja neupravičenosti vračanja premoženja opisal takratni odvetnik občine Tržič Zorko Benedičič.
Podobnih primerov pa ni malo in pojavi se vprašanje, zakaj morajo take dokumente iskati občine in v nekaterih primerih celo civilne iniciative in ne država. Kot da bi bil državni interes vračanje premoženja in ne ohranjanje tega. V primeru vile Bistrice je šlo za vrednost okoli milijona evrov (za toliko naj bi bila po neuradnih podatkih vila prodana). A hkrati tudi za izgubo pomembnega protokolarnega objekta občine. Samo za ilustracijo – v letu 2008, ko so v njej še potekale poroke, je bilo v Upravni enoti Tržič 112 porok (večina v vili), lani so imeli komaj 35 poročnih obredov (v poročni dvorani ob občinski stavbi). Poroke so ne nazadnje dober posel za organizatorje, gostince, fotografe in še koga. Ob tem je treba dodati še, da še vedno poteka postopek, v katerem novi lastnik vile toži občino za povračilo odškodnine zaradi neupravičene uporabe vile...
Še en podoben primer je vračanje premoženja v Prekmurju. Gre za ogromno nepremičnin (njive, pašniki, travniki, gozdovi), med njimi pa tudi beltinški grad z vsemi pripadajočimi zgradbami. Pokojna upravičenka grofica Marija Ifigenija Zichy je imela namreč pravico do odškodnine za pri nas vzeto premoženje od Avstrije. A kronski dokaz, dokument, ki je to dokazoval, so našli člani občinske civilne iniciative! In ne državni organi. V njem je zapisano, da je imela grofica Marija Ifigenija Zichy do leta 1949 madžarsko državljanstvo, od 22. septembra 1949 pa državljanstvo Avstrije in je bila tako upravičena do odškodnine v tujini in je tako neupravčena do vračila pri nas. Kot so povedali na državnem pravobranilstvu, vsaj v tem primeru postopek še ni povsem zastaral, pritožba je bila mogoča in zdaj postopek poteka pred upravnim sodiščem. »Državno pravobranilstvo podatkov statistično ne vodi na tak način, da bi omogočali iskanje po vzrokih, zaradi katerih je bil kakšen zahtevek zavrnjen,« so še pojasnili na pravobranilstvu. Tako ni mogoče natančno ugotoviti, kje in kdaj bi država še lahko (pa ni ali pa ni pravočasno) uveljavljala zavrnitev na podlagi pravice upravičencev do odškodnine v tujini. So po opozorili še na vsaj tri primere, kjer so se pritožili pravočasno in postopek še poteka. Tudi v primeru gradu v Beltincih.
Desetletno spanje
A v vseh takih in podobnih primerih se pojavlja vprašanje, zakaj država ni sama pravočasno (za to je imela desetletje časa!) poiskala dokumentov, ki bi dokazovali neupravičenost vračanja premoženja. »V našem primeru je bil postopek iskanja teh dokumentov res preprost in zelo hitro smo prišli do njega,« je zatrdil nekdanji odvetnik občine Tržič Zorko Benedičič.
Po naših neuradnih informacijah iz pravobranilskih vrst je bilo ključno leto 2002, ko se je Slovenija pogajala za vstop v Evropsko unijo. Med pogoji je bilo tudi hitro reševanje vseh še odprtih denacionalizacijskih postopkov. »Vsi bolj sporni primeri, kjer je šlo tudi za ugotavljanje državljanstva in upravičenosti do odškodnine v tujini, so iz krajevnih uradov pravobranilstva romali na centralo v Ljubljani, tam pa so vse zadeve rešili na enak način. Se pravi ugodno za vlagatelje zahtevkov. Šele mnogo kasneje so se spisi vrnili nazaj na krajevne urade,« smo slišali od našega vira. Na Vlado RS smo že poslali prošnjo za pojasnilo, ali te domneve res držijo. Mimogrede, vsi postopki denacionalizacije še vedno niso rešeni. Na prvi stopnji se jih rešuje še 185, na drugi pa 117.