Glede na to, da je to prvi dokument po letu 1984, torej po 30 letih, in pri katerem smo se soočali s skrb zbujajočimi podatki, ne bo lahko. Seveda je utopično pričakovati, da bomo v letu, dveh, treh lahko naredili kakšne bistvene spremembe. Potrebovali bomo toliko časa, kolikor smo si tudi metali pesek v oči, torej deset, dvajset let zagotovo. Poleg tega brez pomoči države in vseh udeležencev ne bo šlo. Ugotovili smo, da se vsaka služba ali organizacija trudi po svoje, učinka pa ni. In ga tudi ne more biti, kajti niti drug za drugega ne vemo, kaj kdo dela. Skozi strategijo smo se povezali vsi akterji, od sociale, zdravstva, šolstva do policije, občine. Opredelili smo operativne, izvedljive cilje. Vzporedno poteka tudi povezovanje med občinami. Občine jugovzhodne regije bomo oblikovale medobčinsko komisijo, ki bo pripravljala sistemske rešitve, te pa bomo naslavljali na državo. Dejstvo je namreč, da je tudi vsaka občina stvari reševala po svoje, nekega skupnega recepta pa ni.
Ampak težave na področju romske problematike so najbrž povsod zelo podobne?Da, le da so nekje bolj in drugje manj intenzivne. Zato razmišljamo tudi o pripravi regijske strategije. Torej bojazen, da bo naš dokument ostal le mrtva črka na papirju, takoj odpade, kajti že zdaj lahko vidimo določeno realizacijo.
Ste lahko bolj konkretni?Omenili smo že medobčinsko komisijo, ki je v nastajanju. Aktivno potekajo priprave poslovnih modelov socialnega podjetništva za Rome. Dogovarjamo se tudi z zdravstvenim domom glede preventive in ambulante v samem romskem naselju. Uredili bi radi večnamenski prostor na podstrešju vrtca v Brezju za dejavnosti, ki jih izvajajo nevladne organizacije. Tudi policija bi rada imela v naselju pisarno, njihova stalna prisotnost je nujna. Trenutno računamo na sredstva norveškega finančnega mehanizma, septembra se obeta tudi razpis ministrstva za zdravje v smislu poziva k javnemu zdravju. Na teh razpisih bomo nastopali z izvedbenimi ukrepi strategije.
Kdo pa bo spremljal uresničevanje in učinkovitost ukrepov?Župan skupaj z občinsko upravo. Do septembra bomo vsak izvedbeni ukrep natančno dodelali z akcijskimi ukrepi, opredelili nosilca, opis aktivnosti, rok izvedbe. Zahteva občinskega sveta je tudi bila, da se enkrat na leto poroča o izvedenih ukrepih, s čimer se popolnoma strinjamo, saj le tako lahko meriš rezultate. Smo na zelo realnih tleh, naš namen ni zavajanje občanov, da bomo s strategijo naredili čudeže. Ne bomo jih naredili. Gremo počasi, po korakih, skupaj z vsemi službami in organizacijami. Pojavlja se tudi veliko izsiljevanj, groženj Romov, denimo v zdravstvenih domovih, šolah, vrtcih. Zato pri strategiji ne gre zgolj za zaščito Romov, ampak tudi za zaščito ostalega prebivalstva. Treba je namreč razumeti vse plati, tako Rome, ki smo jih desetletje izključevali in zdaj iščejo poti vključevanja v civilno družbo, in hkrati civilno družbo, ki se boji groženj in izsiljevanj. Civilna družba se zaveda, da Romi tukaj so in bodo ostali, sprejema jih kot etnično skupnost, ne sprejema pa njihovega odklonskega vedenja. In to je treba ločiti, kajti do deviantnega vedenja ne smemo biti tolerantni. Tudi policija opozarja, naj ljudje prijavljajo takšno vedenje, saj bomo le tako lahko spremenili stvari.
So pri pripravi strategije sodelovali tudi Romi?Seveda. Sodelovala je romska svetnica, ki je bila tudi vez s preostalimi Romi in jih je informirala. Na sestankih so bili prisotni predstavniki organizacij, tako civilne družbe kot romske. Ti so imeli nalogo kontaktirati s ciljno populacijo.
Ste si morda pomagali tudi z dobrimi praksami iz Prekmurja?Bili smo v Prekmurju, kjer pa takšne strategije ne potrebujejo, saj se z romsko problematiko ukvarjajo že 30 let. Smo si pa z njihovimi izkušnjami zelo pomagali, na primer pri našem vprašanju Osnovne šole (OŠ) Bršljin, kjer je velik odstotek romskih učencev in pedagogi že nekaj časa naznanjajo določene težave. Razmišljali smo o bolj enakomerni razporeditvi romskih učencev po šolah, seveda s soglasjem samih Romov. V Prekmurju imajo romske učence enakomerno razporejene po šolah že dvajset let. Romom dajo možnost, da otroka prepišejo ali vpišejo v druge šole, in jim seveda zagotavljajo prevoz. Zagotovitev prevoza do posameznih šol pri nas ni nobena težava, ker moramo zgolj podaljšati relacije, saj že zdaj vozimo otroke iz Brezja v Bršljin in iz Bršljina na Drsko. Torej, stvari so uresničljive, le malo več volje in energije je potrebne. Kar smo videli v Pušči, je bila potrditev, da smo na pravi poti. Ponudili so nam tudi pomoč, če bomo imeli težave. In to se nam zdi izredno dragoceno.
Eden od pomembnih ciljev je tudi urejanje romskih naselij. A kot vemo, mnogi Romi, ki so se priključili na komunalno infrastrukturo, stroškov ne plačujejo. Podobno se dogaja pri odkupih zemljišč. Kako boste uredili te težave?Razmišljali smo, da bi prek centra za socialno delo (CSD) od denarne pomoči, ki jo dobivajo Romi, trgali obroke za poplačilo določenih stroškov, zato smo že dali pobudo na pristojno ministrstvo za posodobitev informacijskega sistema CSD. Ena od naših pobud je tudi ta, da država omogoči subvencijo nakupa zemljišč. Kar pa zadeva kanalizacijo in vodovod, so naša romska naselja komunalno dobro opremljena, razen Žabjaka. A v prvi vrsti je treba urediti lastništvo, bodisi v obliki najemniškega razmerja bodisi v obliki lastniškega razmerja. Zato moramo pripraviti zelo dobre in podrobne stanovanjsko-bivanjske modele. Poleg tega so bili državni razpisi v preteklosti usmerjeni zgolj v komunalno urejanje naselij, zdaj pa so naselja opremljena in potreben je korak naprej. Naša naloga torej je, da pripravimo modele in jih predlagamo državi. Ona pa naj potem pove, kaj je možno in kaj ne.
