Do konca leta 2011 so bile po podatkih ministrstva za kmetijstvo in okolje na območju Slovenije male komunalne čistilne naprave postavljene za 770 stavb, kar pomeni, da jih uporablja manj kot odstotek celotnega prebivalstva. Po veljavni zakonodaji morajo lastniki objektov na območjih, kjer javnega kanalizacijskega omrežja ne bo, sami poskrbeti za gradnjo malih čistilnih naprav. Na tako imenovanih prispevnih območjih občutljivega območja, na vplivnem območju kopalnih voda in vodovarstvenem območju je skrajni rok konec leta 2015, na preostalih območjih do konca leta 2017. Sicer pa je pri nas po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje komaj 55 odstotkov prebivalstva priključenega na čistilne naprave, medtem ko je v EU ta delež 70-odstoten, v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Španiji 90-odstoten, na Nizozemskem pa je na čistilne naprave priključenih kar 99 odstotkov prebivalstva.
Čeprav se konec prehodnega obdobja hitro približuje, pa mnogi zahteve, ki jo pred Slovenijo postavlja Evropa, (še) ne jemljejo resno in tako tudi sredstva, ki jih za subvencioniranje nakupa in vgradnje malih čistilnih naprav namenjajo občine iz svojih proračunov, pogosto ostajajo nepočrpana. Po mnenju Marka Cvikla, direktorja celjskega javnega podjetja VO-KA in predsednika sekcije za odvajanje in čiščenje odpadnih voda pri Zbornici komunalnega gospodarstva, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije, je tudi država naredila premalo na »marketingu« oziroma obveščanju prebivalstva, zakaj in do kdaj je zadevo treba urediti.
Kazni za fizične osebe do 1200 evrov, za pravne do 40.000 evrov
Koliko bo morala plačati naša država, če odvajanje in čiščenje odpadnih voda do konca prehodnega obdobja ne bo urejeno na njenem celotnem območju, ni znano, je pa očitno že opredelila kazni za državljane. Te bodo enake globam, ki jih za nepravilno odvajanje komunalne ali industrijske odpadne vode že predpisuje uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav, pojasnjujejo na ministrstvu. Za pravne osebe globa znaša od 4000 do 40.000 evrov, za fizične pa od 300 do 1200 evrov.
Država ne subvencionira nakupa malih komunalnih čistilnih naprav, temveč izvedbo ukrepov, v skladu z dejstvom, da je odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode obvezna občinska javna služba, prepušča posameznim občinam. Mestna občina Novo mesto, denimo, je v juliju prvič objavila javni poziv za subvencioniranje nakupa malih čistilnih naprav in v ta namen letos zagotavlja 30.000 evrov, najvišji možni delež subvencioniranja pa je polovica investicijske vrednosti naprave. A po besedah Igorja Ilarja, vodje sektorja odvajanja in čiščenja odpadnih vod pri Komunali Novo mesto, večjega zanimanja za zdaj ni, čeprav na celotnem območju osmih občin, ki ga pokriva novomeška komunala, trenutno deluje le okoli 80 malih čistilnih naprav, postaviti pa jih bo treba še od 4000 do 5000.
Podobno je na Celjskem, kjer trenutno deluje okoli sto malih čistilnih naprav, postaviti pa jih bo treba še okoli 3000. »Mestna občina Celje že več let razpisuje ta sredstva. Večinoma pa niso počrpana, ker je interes med ljudmi še vedno premajhen,« pravi Cvikl. V večini občin se sofinanciranje giblje med 150 in 800 evri, upravičeni stroški pa so stroški nakupa male komunalne čistilne naprave velikosti do 50 populacijskih ekvivalentov (PE) z vključenimi stroški montaže in prvega zagona z nastavitvijo parametrov.
Nakup »nizkocenovnih« naprav se ne izplača
Za nakup in vgradnjo nekoliko boljše naprave je treba odšteti med 3000 in 4000 evri, pravi Ilar. Nadaljnje stroške predstavljajo odvoz in obdelava odvečnega blata, strošek električne energije ter ocena obratovanja na vsaka tri leta. Novomeška komunala stroška odvoza blata, ki ga je običajno treba opraviti na eno do tri leta, za zdaj ne zaračunava, saj je naprav še malo, po Sloveniji pa se ta strošek giblje med 80 in 100 evri. Približno toliko stane tudi ocena obratovanja, pravi Ilar, ki tako kot Cvikl meni, da so vsi ti stroški povsem primerljivi s tistimi, ki jih komunalna podjetja zaračunavajo za storitve na javnem komunalnem omrežju.
Dejstvo pa je, da so pri samem nakupu naprave ljudje še vedno bolj ali manj prepuščeni samim sebi, saj je ponudba na trgu velika, iznajdljivost trgovcev pa tudi. Kot pravijo na ministrstvu, predpisi ne določajo meril za izbor najprimernejše male čistilne naprave. Zato kupcem svetujejo, da se obrnejo na izvajalca javne službe na njihovem območju, saj ima, glede na to, da opravlja ocene obratovanja in odvoz blata, največ praktičnih izkušenj s terena.
Kot opozarja tudi Ilar, imajo domala vse naprave, ki so naprodaj, izjavo o skladnosti, ki jo mora od ustrezne akreditirane institucije v Evropi pridobiti proizvajalec (v Sloveniji je trenutno edina taka institucija mariborski zavod za zdravstveno varstvo). »A četudi imajo izjavo o skladnosti, to še ne pomeni, da so vse naprave tudi zares dobre,« dodaja Ilar, ki »nizkocenovnih« malih čistilnih naprav, ki se dobijo že za 2000 evrov, ne priporoča, kupce pa opozarja predvsem na drobni tisk, kjer se lahko skriva marsikatera past, ki pomeni le še dodatne stroške.
Rastlinske čistilne naprave povsem enakovredne
Seznam »ustreznih« malih čistilnih naprav objavlja Gospodarska zbornica Slovenije, vendar si tudi s tem seznamom stranke ne morejo veliko pomagati, saj so, kot je zapisano že ob samem seznamu, na njem naprave, ki razpolagajo zgolj z ustrezno dokumentacijo po predpisih o gradbenih proizvodih. Ni pa to dokazilo, da izpolnjujejo tudi vse predpisane zahteve s področja varstva okolja.
Male čistilne naprave morajo biti izdelane v skladu s standardi, ki jih določa uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav iz leta 2007. Gre za tako imenovane standarde SIST EN 12566-1 do SIST EN 1256-5, v skladu z njimi se očiščena odpadna voda odvaja neposredno v površinsko vodo prek filtrirne naprave za predčiščeno komunalno odpadno vodo ali posredno v podzemno vodo prek sistema za infiltracijo v tla, pojasnjujejo na ministrstvu. Za male čistilne naprave do velikosti 50 populacijskih ekvivalentov, ki so gradbeni proizvod, je bistven standard SIST EN 12566-3.
Mala čistilna naprava je lahko tudi rastlinska. Za take naprave standard ni predpisan, je pa naprava po Cviklovih besedah povsem enakovredna običajni mali čistilni napravi in je treba tudi pri njej na vsake tri leta opraviti oceno obratovanja, v prvem letu pa meritve emisije snovi pri odvajanju odpadne vode. Na podlagi predložene dokumentacije se uporabniku male čistilne naprave zniža tudi okoljska dajatev za obremenjevanje okolja.
