Dobruška vas. V romskem naselju na Dobruški gmajni sta pred 80 leti živeli dve družini, zdaj naselje šteje po mnenju tam živečih Romov že 350 ljudi, po podatkih občine pa kakšnih dvesto. Skoraj celotno nelegalno naselje je na zemljiščih Kmetijske zadruge Krka, le brunarica Milana Novaka stoji na občinski zemlji. Z ženo Lili Grm sta želela zemljišče odkupiti, objekt legalizirati ter urediti priključke za vodo in elektriko. A brez uspeha. Občina je imela z zemljiščem drugačne načrte – ob tem območju urediti obrtno-industrijsko cono. Zdaj so načrti tik pred realizacijo.
Kot poudarja škocjanski župan Jože Kapler, zemljišče, na katerem živi Novakova štiričlanska družina, ni na območju bodoče cone, je pa tik ob njem. Občini je v interesu, da se družina preseli. »Treba bo zanje najti neko drugo zemljišče ali morda stanovanje. Vem, da si želijo zaživeti normalno življenje. Za zdaj lahko kljub temu da so še tukaj, načrte z obrtno cono peljemo nemoteno naprej,« pravi Kapler.
Po njegovih besedah je bil ta prostor za industrijsko cono namenjen že pred 15 leti, a cona nikoli ni zaživela. Zdaj je občini uspelo na razpisu za regionalne razvojne programe dobiti nekaj več kot milijon evrov, to je polovica celotne vrednosti projekta. Občina bi rada cono čim prej komunalno opremila, zgradila cesto in čistilno napravo. Kapler računa, da bi lahko že to poletje začeli gradbena dela.
»Ko sem spoznala Milana in se pred 12 leti preselila sem, sploh nisem vedela, v kaj se spuščam. V Kočevju sem s starši živela v bloku, imeli smo vse - elektriko, vodo, kopalnico, hladilnik. Ničesar od tega danes ne morem privoščiti svojim otrokom. In to boli,« pravi Lili Grm. »Občina kot da noče niti priznati, da ima na svojem ozemlju Rome. Najbrž bi se nas najraje kar znebila,« dodaja Novak, ki je eden redkih Romov s končano srednjo šolo. A zaradi hude bolezni ne more v službo. Tako se preživljajo s 500 evri socialne pomoči.
Leta 2011 je občina v naselje po večkratnih posredovanjih Grmove in raznih institucij napeljala vodo in uredila nekakšno vaško pipo. »Čeprav bi kdo rekel, češ kaj pa sploh pomeni ena pipa, je meni rešila življenje,« pravi Grmova, ki je vsa leta prej peš hodila tri kilometre daleč v Škocjan po vodo. A mnogi Romi se še zmeraj umivajo in pijejo vodo iz bližnjega, onesnaženega potoka. Zato so med otroki pogoste črevesne bolezni. Poročila o katastrofalnih razmerah na Dobruški gmajni so dosegla ne le Amnesty International in urad varuha človekovih pravic, ki sta že večkrat opozarjala občino, naj vendar uredi razmere, ampak celo Združene narode.
Bori se za otroka
Lili Grm že več kot deset let pisari na različne naslove in prosi za pomoč. Ko sta se rodila otroka, danes stara enajst in pet let, je bila njena želja po normalnem življenju še močnejša. Lili in Milan sta zaprosila tudi za občinsko stanovanje, a sta bila zavrnjena, češ da sta plačilno nezmožna. »Iskala sva tudi druge možnosti, najem starejše hiše z malo zemlje, preklicala vso Slovenijo, vlagala vloge na različne naslove, a brez uspeha.« Pred dvema mesecema sta županu predlagala, da se z družino takoj odselita, če jima je občina pripravljena poplačati vsaj del tistega, kar sta vložila v zemljišče.
V bližini Rake sta namreč našla primerno staro hiško s koščkom zemlje, ki bi jo lahko kupila za 20.000 evrov. Toda občina tega denarja nima, država pa tudi ne. »Toda ne bom odnehala. Nikoli. Zaradi otrok,« je odločna Grmova. ds
