Začelo se je daljnega leta 1836, ko je prvi naziv častnega meščana mesta Ljubljana dobil grof Franz Joseph von und zu Hohenwart. Sledili so mu svetniki, trgovci, posestniki, ministri, graščaki, ravnatelji, škofje, predsedniki, tudi kakšen profesor se je znašel med njimi. Skratka, veliki pomembneži predvsem po finančni in politični plati, dobro preskrbljeni gospodje. Med njimi tudi sloviti maršal grof Josef Radetzky.
Inflacija priznanj po osamosvojitvi
Prvi z nekoliko skromnejšim statusom se je leta 1905 med častnimi Ljubljančani znašel Josip Stritar, »gimnazijski profesor v pokoju«, kot piše na občinskem seznamu častnih meščanov. Vmes so na kratko za dve leti na vrsto prišli celo prostovoljni gasilci, pred drugo svetovno vojno pa so v ospredje za nekaj let stopili umetniki, kot so Oton Župančič, Jože Plečnik in Fran Saleški Finžgar. Dokler jugoslovanska oblast ni skoraj popolnoma omejila priznanja, ki se je po vojni podeljevalo le na osem let, do osemdesetih očitno le iz političnih razlogov, saj so ga dobili Josip Broz Tito, Edvard Kardelj, Gamal Abder Naser in Venkata Varahagiri Giri.
Vse do leta 1965 je bil naziv častnega meščana edini, ki ga je podeljevala Ljubljana za zasluge mestu, takrat pa se mu je pridružila glavna nagrada mesta, sprva namenjena umetniškim dosežkom, dokler se ti niso štiri leta kasneje začeli nagrajevati ločeno z Župančičevo nagrado. A prava inflacija priznanj se je začela po osamosvojitvi, ko je vsakih nekaj let nastopilo novo. Častnim meščanom in glavnim nagrajencem se je pridružila še mestna plaketa, pa tri spominska priznanja, posebne nagrade za šport, mladinsko raziskovalno področje in varstvo pred naravnimi nesrečami. Nekdanja županja Danica Simšič si je vmes na pobudo Zavoda za kiparstvo, kot pišejo na občini, izmislila celo posebno županovo nagrado za kiparstvo, čeprav so umetniki ob Župančičevih nagradah prej že bili nagrajevani tudi z drugimi mestnimi priznanji.
Za Župančičeve nagrajence pol manj kot za skulpture
A ob pregledu, kaj si lahko od nagrad obetajo nagrajenci – razen aplavza, listine, »namenskega umetniškega dela« in uvrstitve na seznam, ki pri nekaterih kategorijah na občinski spletni strani do naših vprašanj sploh ni bil osvežen –, se pokaže bolj klavrna slika. Od skoraj 220 tisočakov, ki jih bo občina porabila za nagrade in priznanja v letošnjem letu, bo neposredno v roke prejemnikov romala le slaba tretjina sredstev. Medtem skoraj tretjino zgolj za organizacijo in izvedbo slavnostne seje mestnega sveta porabi občina, drugo pa gre za podelitve, priznanja in formalnosti. Častni meščani na primer se lahko »okitijo« z brezplačno vozovnico mestnega potniškega prometa in prednostjo pri prijavi za oskrbovana stanovanja, pa še to le po upokojitvi. Dobitniki glavnih nagrad pridejo tukaj najbolje skozi, saj si ob časteh prislužijo še štiri povprečne bruto plače – približno 6000 evrov bruto –, medtem ko si športniki in kulturniki izborijo tri. Solidno jo odnesejo tudi otroci, dobitniki priznanj za mladinsko raziskovalno področje, ki si prislužijo vsaj »fleten« izlet v Italijo v dobri družbi.
Simptomatična za porabo javnega denarja v te namene je napoved oddelka za kulturo, ki naj bi v letošnjem letu podvojil proračun za Župančičeve nagrade. Denarni sklad za dobitnike bo sicer ostal enak, v višini 18.000 evrov. Medtem bodo javni zavodi za izvedbo kulturnega programa ob slovesni izročitvi nagrad prejeli 21.000 evrov. Se bodo pa zato dvignili stroški za pisarniški in drugi material ter storitve – s skromnih 4300 evrov na končno »primernih« in od denarnih nagrad dvakrat višjih 35 tisočakov. Na občini so pojasnili, da zaradi nakupa novih umetniških skulptur, ki so del nagrade, kar pomeni, da bo umetnik, ki jih bo izdelal, sam zaslužil skoraj dvakrat toliko kot vsi štirje Župančičevi nagrajenci skupaj. Čestitke!
