Pred mescem dni je bil skedenj na cesti Dolomitskega odreda 11 pri viškem pokopališču podoben propadajoči podrtiji, ki so jo nameravali porušiti. Poln je bila rjaveče šare, umazanije, odsluženih pnevmatik, dotrajan in s polomljenimi okni. Trud Slovenske filantropije, ki ga je v slabem stanju dobila v uporabo skupaj s hišo, prav tako že določeno za žalostni konec, se je v sodelovanju s študenti arhitekture in drugimi prostovoljci minuli konec tedna jasno pokazal. Skoraj brez sredstev in z veliko dela se je transformiral v zanimiv prireditveni prostor, s svojo zgodbo in surovim videzom idealen za odpiranje prostorske in arhitekturne problematike mesta. »Moram pohvaliti prijetno vzdušje v pravem prostoru. To kaže, da ste na pravi poti,« je vtise strnila gostja okrogle mize 48 ur za arhitekturni potencial, psihologinja Maja Hawlina.
Zemljevid zapuščenih prostorov
Na steni je skromno visel zemljevid, ki je prikazoval nič kaj skromno delo Vezalk. Najprej same, nato pa okrepljene s prostovoljci iz študentskih vrst, so od aprila naprej na zemljevid označevale neizkoriščene prostorske potenciale mesta in tako odkrile več kot 60 propadajočih in zapuščenih stavb, ki bi lahko bile prepuščene ljudem namesto zobu časa. Lokacije so posejane izven strogega, turistično bleščečega središča mesta – na obrobju, ki zaradi manjše vidnosti in dobičkonosnosti ni deležno niti približno tolikšne pozornosti oblastnikov. Sprva so se lotile eminentnih podrtij ali nedokončanih projektov, kot so Bežigrajski stadion ali Celovški dvori, in nato prišle do bolj ali manj neznanih stavb, ki bi lahko bile ob nekaj napora tudi drugačne. Vse skupaj so zaokrožile v zanimivem filmčku, ki je opozoril na vseh 17 ljubljanskih mestnih četrti skozi oči njihovih prebivalcev in kot parodičen odgovor na osladni promocijski spot Ljubljana: Ljubljena, skoncentriran samo na urejeno središče, ponudil realno sliko stanja na obrobju. »Očitno je, da se večina energije usmerja v središče mesta. A problematična je tudi sama strategija, da bo Ljubljana najlepše mesto. Mogoče so druge stvari za prebivalce pomembnejše. Lahko bi na primer bila najbolj ustvarjalno in vitalno mesto,« je dejala Eva Perčič, psihologinja in neodvisna raziskovalka ustvarjalnih skupnosti.
»Iskale smo lokacije za snemanje filma in se enostavno vozile po mestu ter fotografirale. Najprej smo pomislile na znane stavbe, potem pa smo začele ugotavljati, da je veliko stvari, o katerih se ne govori ali piše. Praznih hiš, ki jih je kar nekaj tudi ob Tržaški cesti ali obvoznici in jih je občina odkupila zaradi gradnje ceste, je veliko in za nekatere še niti ne vemo, saj na zunaj ni videti, kot da so zapuščene,« je pojasnila Katja Martinčič, organizacijska vodja Vezalk, in opozorila, da občina niti ne vodi evidence praznih prostorov. Tako so se same podale na raziskovanje stanja in lastništva stavb, ko so od zunaj opazile njihove načete fasade, nemalokrat pa naletele na neprijetna odkritja, kot so rabljene igle ali nevarne podrtije v bližini otroškega igrišča. Zemljevid še ni dokončen in za naslednjega pol leta načrtujejo razširitev aktivnosti in informacij o stavbah ter odkrivanje novih lokacij, da bi bil izbor potencialov karseda širok. Svoj zemljevid bodo združile tudi z Inštitutom za politike prostora, ki s pomočjo lastnikov in uporabnikov dela svoj nabor praznih prostorov in želi deležnike povezati med seboj.
Večina sredstev za potrošniško središče mesta
»Problem teh hiš pa je, da niso vzdrževane in se ne bi mogel jutri kar vseliti in začeti delati. Večinoma so takšne kot ta in še po enem letu dela niso primerne za bivanje,« je pojasnila Martinčičeva. A kljub stanju te stavbe še vedno ostajajo neizkoriščeni potenciali, kjer bi lahko svoj prostor našli številni nevladniki, umetniki, pa tudi arhitekti brez njega. »Če se odkrije lastnika ali da je stavba brez njega, in se ne ve, kaj bi z njo počeli, bi se lahko prostori uredili za aktivnosti ljudi. Veliko teh stavb je že tako načeloma v naši skupni lasti,« je nadaljevala sogovornica. A pri tem je treba biti tudi pozoren, predvsem če ne poznaš točnega stanja stavbe in koliko sredstev bi potreboval za njeno ureditev. Prav zato se je v primeru hiše na cesti Dolomitskega odreda 11 v težavah znašla Slovenska filantropija.
»Videli smo potencial, ne pa stanja, hitro ocenili potreben vložek in podpisali pogodbo. A izkazalo se je, da je potrebnega veliko več dela in sredstev, zelo težko pa se kot društvo prijavimo za investicijska sredstva. Načrtovali smo učni center za migrante in druge socialno ogrožene skupine, a je stavba za zdaj še neprimerna za redne aktivnosti. Občina nas izpostavlja kot primer dobre prakse, ko pa je treba priskočiti na pomoč z dokumentacijo in sredstvi, pa ni prave podpore,« je povedala Barbara Goričan in dodala, da jih še dodatno omejuje zgolj petletna najemna pogodba, saj drugačna po pravilniku občine naj ne bi bila možna. Na okrogli mizi smo v zvezi s tem slišali številne pomisleke o razporeditvi »naših skupnih sredstev«, ki so rezervirana predvsem za središče mesta in potrošniško kulturo v njem, ne pa za obrobje in večino prebivalcev mesta. Ponudile so se tudi že prve rešitve, kot so participatorni proračun, zavzetje teh prostorov, predvsem pa večji pritisk na odgovorne, da se sredstva začnejo enakomerneje razporejati, Vezalke pa obljubljajo, da se bo debata o tem, združevanje in razvijanje novih rešitev nadaljevalo tudi v prihodnje.