Električni vrtalnik naj bi bil povprečno v uporabi 13 minut v vsej svoji življenjski dobi, zaradi česar se ga povprečnemu uporabniku ne splača kupiti, tako zaradi neracionalno porabljenega denarja kot zaradi prostora, ki ga, večino časa torej odložen, zaseda. To je bil eden od podatkov, ki je neodvisno raziskovalko novih oblik ekonomij in kreativnih skupnosti Evo Perčič iz skupnosti Slovenia Coworking navdušil nad idejo nekakšne knjižnice, kjer bi si vrtalnik lahko preprosto – izposodili. Naključje je hotelo, da si je Maša Cvetko iz Prostoroža ravno takrat razbijala glavo z možnostmi osmišljanja zapuščenega in založenega Doma skupnosti v Savskem naselju, ki je tudi sicer postalo poligon iskanja identitete neke soseske. Tako se je maja lani rodila ideja Knjižnice reči.
»Ne glede na denar in količino stvari, ki jih poseduješ, se vedno najde kaj, česar nimaš,« pravi Perčičeva. »Namesto da bi zadevo iskal po spletnih omrežjih, ki se sicer v takšnih primerih izkažejo za učinkovita in uporabna, boš lahko preprosto na spletu pobrskal po skladišču Knjižnice reči, stvar, ki jo iščeš, rezerviral in jo prišel iskat.« Edini pogoj bo članska izkaznica, ki jo izposojevalec lahko kupi z denarjem, še raje pa v zameno za podarjeni artikel. Za nekatere vrednejše stvari, kot je denimo čisto novi šivalni stroj ali vrhunski multipraktik, bo najbrž treba vplačati (simbolični) avans, čas izposoje pa bo določen po kategorijah. Nekatere stvari si bo mogoče izposoditi za en dan, druge za teden dni, tretje za dva tedna. »Postavili smo določena pravila, ker pač morajo biti, ampak dejansko se bo šele skozi uporabo in delovanje knjižnice pokazalo, ali so ustrezna ali pa jih bo treba nekoliko prilagoditi,« pojasnjuje Cvetkova.
Televizorje so zavrnili
V knjižnici je tik pred odprtjem že marsikaj: od cvrtnika do likalnika, od brusilnika do lego kock, pihalnika za listje in projekcijskega platna, do mize za pinkponk, invalidskega vozička, na voljo je celo poročna obleka. Še vedno zbirajo vse, kar je funkcionalno, pa tudi ustrezno za izposojo. Zavrnili so denimo kar nekaj televizorjev, saj se to ne zdi artikel, ki bi ga nekdo odnesel domov samo za pokušino. »Želje bodočih uporabnikov smo sicer preverjali z anketo, na podlagi katere smo sestavili seznam želja,« dodaja Perčičeva. Izkazalo se je, da bi si ljudje najraje izposojali orodje in gospodinjske aparate, kar nekaj pa si jih je zaželelo tudi aparat za sladoled. Na pobudo se je že odzvalo tudi nekaj podjetij. »Ja, lahko se zgodi, da bomo imeli pet likalnikov, ki sploh ne bodo šli v promet. V tem primeru jih bomo prodali, saj poslovni model – sicer neprofitne ustanove – predvideva tudi določen dotok denarja. Če nič drugega, bo reči treba servisirati,« razloži Cvetkova.
Za zdaj Knjižnica reči deluje v okviru Prostoroža in tako bo verjetno še kakšno leto, dokler ne bodo izposojevalnice pripravljeni prevzeti kar »Savci« sami. Pravno-formalno bo najverjetneje zaživela kot društvo, katerega člani bodo vsi člani knjižnice. »Smisel Knjižnice reči ni le storitev, ampak tudi prostor sam, za katerega so si stanovalci zelo želeli, da bi spet postal funkcionalen,« pravi Cvetkova, ki ji je skozi delo v Prostorožu Savsko naselje postalo tako rekoč drugi dom. Stari-novi Dom skupnosti, sicer v lasti Mestne občine Ljubljana, tako ne bo služil le izposoji reči, ampak bo deloval kot večnamenski prostor, ki bo na voljo za sestanke, delavnice, za delo, druženje in še kaj. »V soseski živijo ljudje z odličnimi idejami, ki pa se jih mogoče ne znajo lotiti. Zato je pomembno, da imajo tukaj ves čas na voljo sogovornika in tudi določeno infrastrukturo,« dodaja Aidan Cerar iz Regionalne razvojne agencije ljubljanske razvojne regije (RRA LUR), ki je projekt tudi finančno podprla.
Zasuk v miselnosti
Od skupno 20.000 evrov, kolikor so znašali stroški priprave koncepta, prostora, opreme in spletnega mesta izposojevalnice, je bil del porabljen tudi za pripravo priročnika, v katerem je od začetka opisan postopek vzpostavljanja Knjižnice reči. »Upamo, da bo na podlagi tega priročnika podobna Knjižnica reči zrasla še kje drugje, mogoče na Fužinah ali pa v Šiški, mogoče na Vrhniki ali v Mariboru,« je navdušena Perčičeva, ki ji je koncept deljenja prostorov in stvari tudi osebno zelo blizu.
»Spomnim se, da sem imela pred leti plašč iz neke trgovine z rabljenimi stvarmi, in to se je zdelo mojim kolegom tako nenavadno. Spodbudno je, da se ta miselnost spreminja, celo tako zelo, da stare, rabljene stvari postajajo kul. Samo pomislimo na hipsterje!« Ne gre torej le za cenovno prijaznejše izbire, vidik, ki v krizi še zdaleč ni zanemarljiv, ampak tudi za zasuk v potrošniški miselnosti, za okolju prijaznejšo držo. Navsezadnje pa izmenjevanje in izposojanje stvari nujno vodi tudi v večjo vpetost v stanovanjsko oziroma lokalno skupnost, od katere smo pogosto povsem izolirani. In to, pravi Perčičeva, ti preprosto polepša dan.
