Kava v lokalu nekje v središču Ljubljane. V dvajsetih minutah pridejo mimo trije berači: prvi lokalni narkoman, drugi starec, ki ne razume niti besede slovensko in pove, da je s Kosova, in nazadnje mladi Britanec, ki se rutinirano suče okrog miz z zgodbo o tem, da jim je s prijatelji zmanjkalo denarja za nadaljevanje potovanja.
Kdo so »oni«?
Triindvajsetletna Monika, ki je nekaj časa živela na ulici, zdaj pa prodaja časopis Kralji ulice, pravi, da je tujcev, ki beračijo v Ljubljani, vse več. »Ko sem se pogovarjala z njimi, so mi številni rekli, da so jim vzeli dokumente in zato ne morejo nikamor,« pravi. Niso ji sicer povedali, kdo so »oni«, predvideva pa, da so to njihovi šefi, torej tisti, ki jih silijo k beračenju in jim jemljejo zaslužek. »Lani si tu in tam srečal kakšnega Romuna ali Bolgara, letos pa jih je ogromno. In najbrž jih bo iz leta v leto več, glede na to, da je kriza vse hujša.« Po njenih izkušnjah prihajajo večinoma starejši moški. Nedavno je opazila avto, enkrat na železniški postaji, drugič v bližini Tivolija, v katerem so bili trije moški. Medtem ko sta dva beračila, je tretji čakal v avtu, nato pa sta mu odnesla celoten zaslužek. To bi lahko kazalo na tako imenovano prisilno beračenje, ki ga policija obravnava v okviru trgovine z ljudmi.
V zadnjih letih se trend prisilnega beračenja pri nas povečuje, posebej se je povečal dotok oseb iz Romunije in Bolgarije, potem ko sta se državi pridružili Evropski uniji, pritrjuje Polona Kovač iz Društva Ključ. »Težko natančno pojasnimo, zakaj se to dogaja, a najbrž del odgovora leži v tem, da je očitno zaslužek beračev dovolj visok, da se trgovcem z ljudmi izplača, mimoidoči so še vedno slabo ozaveščeni o problematiki prisilnega beračenja, del krivde za situacijo pa verjetno leži tudi v sorazmerno majhnem številu obsodb za siljenje v beračenje.« Ob tem sicer poudari, da je treba biti pri ocenah števila ljudi, vpletenih v tovrstne kriminalne aktivnosti, zelo previden. »Vsako beračenje ni prisilno in velika večina beračev to dejavnost opravlja prostovoljno,« podobno opozarja Sandi Čurin z ministrstva za notranje zadeve.
S fotokopijami dokumentov
Vinko Stojnšek z ljubljanske policijske uprave pravi, da so pojavne oblike med tujci, ki beračijo pri nas, različne: od organiziranega beračenja do tako imenovanih samoorganiziranih skupin, ki se v Ljubljano pripeljejo v lastni režiji z dvema ali tremi vozili. Pogosto gre za mlade mamice z otroki, otroke, invalide in tiste, ki se pretvarjajo, da so invalidi, saj ti vzbujajo več sočutja in naberačijo več – kar navsezadnje potrjuje tudi Monika, ki na njihov račun pogosto proda manj časopisa. »Te skupine so mobilne in se na posameznih območjih, zlasti večjih mestih, zadržujejo toliko časa, kot jim to uspeva,« še dodaja Stojnšek. Šefi poslušnost svojih žrtev dosežejo z ustrahovanjem, pretepanjem in grožnjami, pogosto pa tudi poberejo osebne dokumente, da jim ne morejo pobegniti, in jim izročijo le fotokopije, za primer, če jih popiše policija, opisuje Čurin.
Slednja ima največ dela s posredovanjem ob vsiljivem beračenju, kar je prekršek, ki se kaznuje z globo, lahko pa tudi izgonom tujca iz države. V prvih osmih mesecih letošnjega leta so okrajna sodišča v sodbah izrekla izgon osmim tujcem, med katerimi je bilo šest Romunov in dva Slovaka. Ob znakih uradno pregonljivega kaznivega dejanja pa policija sproži predkazenski postopek. Na območju Ljubljane policisti najpogosteje preiskujejo kazniva dejanja zanemarjanja mladoletne osebe. Sume preverjajo vedno, ko berači mladoletna oseba ali otrok ali pa če je slednji v spremstvu odraslega, ki berači, še dodaja Stojnšek. Tudi v teh primerih gre večinoma za tujce, in sicer po izkušnjah policistov najpogosteje za Romune.
