»Obstajajo mesta, ki jih je v enem zamahu naredil en sam arhitekt, in obstajajo mesta, ki jih je več arhitektov gradilo v različnih obdobjih. Jože Plečnik pa je Ljubljano spreminjal postopoma in hkrati s svojimi posegi že obstoječi arhitekturi ni zmanjšal vrednosti, temveč jo je pogosto vključil v svoje zamisli,« o arhitektu, čigar delo je pomembno vplivalo na arhitekturno obliko prestolnice, pripoveduje arhitekt, profesor in vodja galerije DESSA Andrej Hrausky. Na domoznanskem večeru, ki so ga pripravili v Slovanski knjižnici, je bila v ospredju tista Plečnikova dediščina, ki je povezala bregova reke v mestu, zato je Hrausky spregovoril predvsem o mostovih in nabrežjih, ki so bili rezultat Plečnikovih načrtov: »Ni bil v sozvočju s časom, saj se ni želel omejiti na prevladujoče smernice arhitekture v obdobju, v katerem je ustvarjal. Vedel je, da arhitektura preživi tako naročnika kot arhitekta in da je naloga arhitekture predvsem ta, da simbolno preseže čas.«
Trnovski in Čevljarski most
»Želel je, da reka ponovno postane urbani del mesta. Ljubljanica je namreč nekaj časa služila tudi kot kanal, kamor so spuščali kanalizacijo, hiše so bile grajene tako, da so reki kazale hrbet in jo odrezale od mesta. Njegovi mostovi zato niso klasični, vsak je nekaj posebnega,« pripoveduje Hrausky in poslušalce po poteh arhitektove dediščine, s katero je reko ponovno povezal z mestom, najprej popelje v Trnovo, do Trnovskega mosta, ki prek Gradaščice Trnovo povezuje s Krakovim: »Nenavadno pri tem mostu je, da je širok kar šestnajst metrov. Na njem so zasajene tudi breze, kot prve pa so na mostu rasle ciprese. Prav zaradi zelenja in svoje širine bolj kot na most to Plečnikovo delo spominja na park nad reko. To je namreč eden redkih mostov, če ne celo edini, na katerih rastejo drevesa. Ker pa pogoji zanje niso dobri, jih je treba pogosto zamenjati.«
Tudi Čevljarski most, nadaljuje arhitekt, spominja na trg, prostor pa je poudarjen s stebri. Betonski most, ki bregova Ljubljanice povezuje tam, kjer je struga najožja, je bil zgrajen med letoma 1931 in 1932 ter je nadomestil sprva leseno, pozneje pa litoželezno konstrukcijo. »Na stebrih naj bi po prvotnih načrtih stala pergola, a domnevamo, da je Plečnik opustil to možnost in most zato ni bil nikoli pokrit,« meni Hrausky. »Na enem bregu so bili obrtniki, na drugem plemiči. Z mostom je nad reko nastal prostor, ki je simbolno povezal ta dva dela Ljubljane.«
Tromostovje in Mesarski most
Ko je leta 1842 zgrajeni kamniti Francov most, poimenovan po takratnem nadvojvodu Francu Karlu, postal preozek za ves promet, so ga mestne oblasti sprva želele podreti. »A Plečnik je menil, da je treba vsako delo in napor spoštovati, zato je predlagal, da bi most ohranili in ob njem zgradili še dva dodatna, ki bi prav tako povezovala Prešernov trg s Stritarjevo ulico. Ker je bila to cenejša rešitev od rušenja, hkrati pa je lahko ves čas gradnje po danes srednjem mostu nemoteno potekal promet, so arhitektovo zamisel uresničili,« pove Hrausky. Širši most, po katerem so še do septembra 2007 lahko vozili avtomobili, sta tako dopolnila dva ožja mosta za pešce in Ljubljana je dobila Tromostovje. »S tem je Plečnik prostoren Prešernov trg povezal z ulicami na drugi strani Ljubljanice, pot pa se lepo zaključi z Robbovim vodnjakom.«
Če je s Tromostovjem arhitekt uresničil svojo idejo o povezovanju stare arhitekture z novo, pa zgolj na papirju ostajajo njegovi načrti o Mesarskem mostu. »Njegova ideja je bila precej drugačna od današnje podobe. A velja prepričanje, da po načrtih arhitektov, ki so že pokojni, ne gradimo, čeprav bi v tem primeru manjkajoči most lahko razumeli tudi kot nedokončani del arhitekturne zamisli za tržnico. Potem bi z gradnjo mostu po Plečnikovih načrtih le dokončali njegovo delo,« pojasni Hrausky. Plečnik si je Mesarski most sicer zamislil kot edino pokrito ložo v Ljubljani, takšno kot so značilne za renesančna mesta. »S tem je želel dopolniti načrt, po katerem bi nasproti današnje osrednje tržnice, na drugi strani rečne struge, stala nova mestna hiša.«
