Ko je v ponedeljek zvečer na Kongresnem trgu maestro Riccardo Muti vihtel dirigentsko palico, učeni glasbeniki pa so mu ekstatično sledili, je onkraj Slovenske ceste pred cerkvijo Svete trojice vladala skoraj smrtna tišina. Stari in mladi, nagneteni na le nekaj kvadratnih metrih za železno ograjo, so si delili spoštovanje do početja na odru, ki se je z njihove perspektive dogajalo neposredno pod mogočnim gradom, in uživali v melodijah, ki niso pogoste v njihovem vsakdanu.
Prav nič tiho in mirno pa ni bilo v parku Zvezda, čeprav so ga varovali varnostniki, vseokoli pa je podobo mestnega središča kazila dvometrska železna ograja. Na zadnji večer na prostem v okviru 62. izvedbe Ljubljana festivala je namreč nekaj minut čez deveto uro iz vodstva zavoda Festival Ljubljana prišel ukaz – na vhodih v park so železne ovire umaknili in gruča ljudi se je začela valiti v precej prazen zeleni park. »A ni vstopnine?« so presenečeno spraševali varnostnike, ki so bili prav tako presenečeni, saj so prejšnje večere striktno odganjali živelj in je ta brez vstopnic dogodke lahko spremljal le izza ograje.
Preprečiti ali vzeti v zakup?
»Dandanes mora biti vse komod, če ne sledi negodovanje,« je komentiral starejši gospod, razumevajoč, da ima zavod z organizacijo takšnega dogodka veliko stroškov, ki jih mora pač pokriti z vstopnino. »Čudi me, da ni več priložnostnih gledalcev, ko so končno omogočili brezplačen vstop,« je dodal in ostal za ograjo, saj je presodil, da ima tam zadostno mero miru.
Bliže ločenemu delu na Kongresnem trgu, kjer so za sedež odšteli tudi do 59 evrov, je bilo nasprotno veliko težje najti kotiček v parku, kjer so ušesa božali le zvoki, ki so jih glasbeniki izvabljali iz svojih glasbil. Svečano oblečena gospa, ki se očitno ni zgolj ustavila med sprehodom, je kar z očmi streljala na sosedi, ki sta si glasno delili svoje mladostniške tegobe. Na drugi strani so med opero v parku uživali kadilci, pivo- in pasjeljubci pa tudi kolesarji. »Prav nič miru ni bilo! Prvi večer sva res uživali, saj je bilo manj ljudi, danes pa so se prišli bolj sprehajat kot poslušat,« sta po koncu povedali gospe, ki sta si prinesli stole s seboj, saj bi skoraj dve uri težko stali.
Na drugi strani so mnogi mladi zavzeli povsem drugačno stališče. »Če je že v javnem prostoru, naj bo na voljo vsem, če je v zasebnem prostoru, pa naj bo zasebno,« sta bili odločni dekleti, ki jima je opera sicer všeč, a devet evrov za stojišče v parku ne bi odšteli. Tudi skupinica, ki se je udobno namestila na mehki travi, je izpostavila, da bi morali ob takšnem dogodku na prostem vsi vzeti v zakup, da bo prisoten določen hrup. »Kogar to moti, potem naj hodi zgolj v dvorano!«
Pomembna je akustičnost
»Zapora parka je tudi nekakšna zaščita pred hrupom za tiste, ki so kupili dražje vstopnice. Ni pošteno, da lahko dogodek na isti površini nekdo posluša brezplačno, drugi pa mora za to plačati,« je odgovor Festivala Ljubljana, kjer so odločeni, da Ljubljana festival ne bo postal tako imenovani festival sivih glav, kar se je zgodilo prenekateremu festivalu po svetu. Želijo biti odprti za različno publiko, a pojasnjujejo, da morajo za svoj program več kot polovico sredstev zbrati sami, sponzorska podpora ni tako velika in prisiljeni so prodajati vstopnice.
Zaračunati vstopnino ali ne, pa vseeno ostaja vprašanje, ali se vrhunska kultura sploh lahko pojavlja kot množična kultura na trgih. Nekdanji ravnatelj SNG Opera in balet dr. Borut Smrekar pravi, da ne, saj klasična glasba zahteva akustično izvedbo. »Kongresni trg je slabo prizorišče že za pop dogodke, za vrhunske koncerte pa je popolnoma neprimeren,« je kritičen in še toliko bolj razočaran, da v ponedeljek ni bilo ustreznih pogojev za izvedbo, ker je šlo za vrhunsko stvaritev, kot je Verdijev Rekviem. »Ta terja ogromno koncentracijo izvajalcev in občinstva, saj gre za intimno soočenje z vprašanji bivanja, smrti, minljivosti, večnosti. V tišini, brez pasjega laježa in gostilniškega vrveža.«
Tega se ne bi smelo prodajati kot vrhunsko umetnost, še poudarja Smrekar, ki je z veliko težavo ocenil izvedbo koncerta, ker, kot pravi, četudi so bile morda določene stvari na odru izvedene fantastično, je to do občinstva prišlo popačeno ali pa sploh ni prišlo, in obratno. Ne nasprotuje spektaklom, arijam na prostem, ampak opozarja, da je treba ločiti med ljudskim rajanjem in vrhunskim koncertnim dogodkom, saj se dogajata v drugačnem kontekstu. Kako pa vseeno narediti visoko kulturo dostopno? Kot primer navaja festival BBC Proms v koncertni dvorani Royal Albert Hall, ki ga obiščejo ljudje iz vseh vetrov. »Čim širši razpon klasične glasbe, izvedene po vrhunskih standardih, ljudem približajo tako, da poleg sedežev po dostopnih cenah ponudijo še veliko stojišč in tem dogodkom lahko prisostvujete že za pet funtov,« opiše vrhunski koncert, kjer pa se vseeno zgodi, da po prvem stavku simfonije sledi aplavz, a s tem ni nič narobe, saj ne gre za običajno koncertno občinstvo.
