V pozdrav Jošihiko Fujita najprej ponudi roko, kot je to v navadi Evropejcem, nato se po močnem stisku še prikloni. Čeprav pravi, da se je v dvanajstih letih, kolikor jih je že minilo od takrat, ko je rodni Japonski pomahal v slovo in zaradi službe v prvi ljubljanski japonski restavraciji pristal na brniškem letališču, že navzel nekaterih slovenskih navad, je v njem še vedno zakoreninjen kanček japonske tradicije.

Počuti se kot Slovenec

Ko je Fujita prvič prispel v Ljubljano, ni mogel verjeti svojim očem. »Je to res glavno letališče?« se je spraševal na Brniku, njegovo začudenje pa se je med vožnjo proti mestnemu središču le še povečalo. »Ko sva se peljala po Celovški cesti, mi je voznik povedal, da sva sedaj v središču mesta. Vse je bilo tako majhno in drugačno,« se spominja svojih prvih trenutkov v novi domovini. Danes se mu majhna prestolnica, ki jo je zamenjal z več kot osemmilijonskim Tokiem, zdi »prikupna«.

V Ljubljano Fujita ni prišel nepripravljen, saj si je že pred selitvijo službo poiskal kar na internetu. Šest let je tako s svojimi jedmi razveseljeval goste restavracije Sushimama, nato se je moral za nekaj časa vrniti na Japonsko. A odločitev, da že po pol leta pride nazaj v Ljubljano, za družino ni bila težka. Zaradi dobrega znanja angleščine vseh, s katerimi je sodeloval, se je Fujita namreč že takoj ob prihodu počutil dobrodošlega. Čeprav pravi, da je sedaj že povsem sprejel tukajšnji način življenja in se pravzaprav počuti kot Slovenec, pa je potreboval kar nekaj časa, preden se je navadil na nekatere kulturne razlike. Prav sproščenost in prilagodljivost, ki ju omenja kot eni izmed svetlih točk Slovencev, sta mu sprva povzročali nekaj slabe volje. »Stereotip, da smo Japonci zelo organizirani in vedno točni, drži. Zato sem bil na začetku kar nejevoljen, ko sem moral koga čakati. A ugotovil sem, da se s tem obremenjujem le jaz, zato sem se preprosto nehal,« v smehu pripoveduje Fujita. Medtem ko so nekatere izmed teh lastnosti že postale del njegovega karakterja, pa je nekaj tudi takih, ki so neločljivi del japonske vzgoje in jih želi ohraniti. »Spoštovanje,« pove brez oklevanja. »Spoštovanje drugih je pomemben del japonske kulture.«

»Najraje imam krvavice«

Kuhanje je njegova strast. Po vrnitvi v Slovenijo si je zato takoj želel poiskati službo, kjer bi lahko z japonsko kulinariko še naprej razvajal brbončice gostov. »Na Japonskem si le delček družbe. Tukaj pa se počutim sprejetega. Verjamem, da je to moja končna postaja in da se bom v Sloveniji postaral,« o vrnitvi v Ljubljano spregovori Fujita. Že skoraj tri leta je tako kuharski mojster v šišenski japonski restavraciji Maru. »Slovenska hrana se od japonske zelo razlikuje. Radi imate močne okuse, ne presoljene ali preveč sladke, temveč so okusi jedi le bolj izraziti, kot smo vajeni Japonci,« slovensko in japonsko kulinariko primerja Fujita. Zato skuša kanček teh okusov prenesti tudi v svojo japonsko kuhinjo.

Čeprav se večina sestavin za pripravo japonskih jedi sedaj dobi tudi v običajnih trgovinah, pa se na jedilniku Fujite najde tudi tradicionalna slovenska hrana. »Moja najljubša jed so krvavice. Poskusil sem jih tudi v Italiji in Španiji, a nikjer niso pripravljene tako dobro kot tukaj.«

Noriaki Kasai ali Peter Prevc?

V Ljubljani si je ustvaril dom, dva izmed njegovih treh otrok sta se rodila v ljubljanski porodnišnici. »Otroci tekoče govorijo slovensko, jezika bi se v prihodnje rad naučil tudi sam. Do sedaj je vedno zmanjkalo časa, a enkrat bom moral poprijeti tudi za to,« pripoveduje Fujita. Dogajanje na Japonskem spremlja na internetu, na domačih knjižnih policah je kar nekaj knjig v japonščini. »Trudim se, da se doma pogovarjamo zgolj v japonščini. Tako bodo otroci najlažje ohranili stik z japonščino in se sporazumevali s svojci na Japonskem.«

Tja bo zaradi družinskega slavja odpotoval že v prihodnjih tednih. »Tokio, Kjoto, Saporo,« zamišljeno našteva kraje, ki jih po njegovem mnenju obiskovalec Japonske preprosto mora obiskati. »Saj veste, tam, kjer so tekme v smučarskih skokih,« še doda. In za koga stiska pesti? Japonski veteran Noriaki Kasai ali Peter Prevc? »Tina Maze. Hči navija za Tino Maze,« se nekoliko diplomatsko izogne neposredni primerjavi. Nato pa vendarle doda: »To verjetno pomeni, da navijamo za slovenske športnike.«