Rdeče obarvane kolesarske steze so gručo kolesarjev popeljale v preteklost. V čas, ko je industrija v mestu cvetela in ko so bile tovarne družbeni prostor, ki je pomembno zaznamoval številna življenja. Več kot petdeset udeležencev kolesarske ture je pedala najprej zavrtelo proti nekdanji Tobačni tovarni, nato do stare mestne elektrarne, mimo Kolinske in prostora, kjer je nekoč stala Pletenina, pot pa so končali v prostorih tovarne Rog, zibelki še danes priljubljenih pony expressov. Kolesarsko vožnjo po sledovih industrijskih zgodb so v okviru letošnjega Kolesarskega festivala v RogLabu pripravili z Ljubljansko kolesarsko mrežo, zanjo pa jih je navdihnil Delov projekt Adijo, tovarna. Pot je kolesarje vodila od tovarne do tovarne, ki so nekoč obratovale s polno paro, nato se je industrija umaknila in za zidovi nekaterih so prostor dobile druge dejavnosti.
Ženske postanejo gospodarice
»Tovarne niso le zgodbe o dobičku in blagu. So predvsem zgodbe o ljudeh. Tistih, ki so jih gradili, vodili in delali. So družbeni prostor, ki je zaznamoval življenje zaposlenih in njihovih družin,« pred nekdanjo Tobačno tovarno ob Tržaški cesti pripoveduje socialna antropologinja Nina Vodopivec. Po prostorih rumenkasto ometenih stavb, kjer imajo danes sedež sektor za upravne notranje zadeve ter številna podjetja in institucije, se je v 19. stoletju širil vonj po tobaku, slišati je bilo delavke, ki so sprva izdelovale predvsem cigare, pozneje je v ospredje tovarne, zgrajene leta 1837, stopila proizvodnja cigaret. »V svojih najboljših časih je tovarna zaposlovala okoli 2500 delavcev, od tega je bilo več kot 80 odstotkov žensk. Imajo spretne prste in so hkrati cenejša delovna sila,« pojasnjuje Vodopivčeva. Razvoj tobačne industrije je ženskam omogočil, dodaja arhitektka Sonja Ifko, da so v družini prevzele vlogo gospodarice: »Delavke so domov prinašale zaslužek in postale vlagateljice. One so bile tiste, ki so lahko investirale v nepremičnine v Rožni dolini.«
Zaposleni v Tobačni tovarni so si, poudarja Vodopivčeva, izbojevali številne pravice. »To je čas, ko se je industrijsko delo v političnem prostoru vzpostavljalo kot kolektiven proces. Delavci so bili povezani v društva, izbojevali so si zdravstveno in socialno zavarovanje, delavkam je pripadala porodniška. Po drugi svetovni vojni, ko se je začelo delavsko samoupravljanje, je imela Tobačna tovarna svoj vrt, kjer so gojili sadje in zelenjavo, imeli so menzo, iz katere so delavke hrano lahko odnesle tudi domov. Gradili so počitniške hiške, kjer so lahko zaposleni dopustovali s svojimi družinami,« o tovarni, ki je bila v devetdesetih letih prodana tujemu investitorju, proizvodnja pa se je z obronkov Rožne doline umaknila leta 2004, pripoveduje antropologinja.
Elektrarna sprva delovala le ponoči
Čeprav je prestolnico močnejši val industrializacije zajel šele z izgradnjo železnice med Dunajem in Trstom, je število prebivalcev v mestu do konca 19. stoletja občutno naraslo. »Postavilo se je vprašanje, kako reševati urbanistične probleme, ki jih je prinesla nagla širitev mesta. Dobili smo stavbni red in prvo klavnico, ki je bila predvsem higienski ukrep, saj je bilo prepovedano klati večjo količino živine doma,« pojasni Ifkova. »V procesu te modernizacije je tako leta 1898, kar je pozneje kot na primer v Škofji Loki, v mestu začela obratovati elektrarna. Njen glavni namen je bil razsvetljevanje mesta,« nadaljuje arhitektka. »Elektrarna je obratovala samo ponoči, ko so potrebovali luč, kar je bilo neekonomično. Predstavljala je strošek, ki so ga skušali omiliti z uvedbo tramvaja. Tako so porabili več elektrike, postopoma pa se je na električno omrežje priključilo tudi več Ljubljančanov.«
»Delali smo za skupnost«
Ne le v tobačni, ženska delovna sila je prevladovala tudi v tekstilni industriji. »Čeprav je veljala za lahko industrijo, delo ni bilo lahko. Za zaposlene so značilne poškodbe hrbtenice, naglušnost, bolezni sklepov. Kljub temu je bila obolelost delavk v Pletenini nizka. Imeli so svojo zdravstveno ambulanto in redne sistematske preglede,« med Zaloško cesto in Ljubljanico, kjer je nekoč stala tovarna trikotažnega perila, pojasni Vodopivčeva. Danes je od tovarne ostal le del vhodnih vrat, stavbe so porušili in na lokaciji zgradili prostore tehničnih služb ljubljanskega kliničnega centra. »Od tovarne, ki je včasih zaposlovala več generacij družin in s tem krepila pripadnost delavcev, tako ni ostalo skoraj nič,« sklene Vodopivčeva.
Da je bila pripadnost delavcev do tovarne velika, potrdi Božo Frišek. »Rad sem hodil v službo. S sodelavci smo se dobro razumeli, delali smo za skupnost,« se spominja nekdanji zaposleni v Mladinski knjigi tiskarni, kasneje MKT Printu. Kot štipendist se je v tovarni zaposlil leta 1976, po več kot 30 letih pa zaradi stečaja leta 2009 ostal na cesti. »Sprva smo delali še s svinčenimi črkami. Bili smo mojstri črne umetnosti, nato je tehnološki razvoj združil sliko in črke,« pripoveduje Frišek. »Tiskarna je imela bogato tradicijo, bili smo sposobni stiskati milijon izvodov v enem mesecu, naročila so prihajala tudi iz tujine. Še pred stečajem smo imeli okoli štiristo naročil.« Danes dela kot vratar in pravi, da se je le malo njegovih sodelavcev vrnilo k tiskarski dejavnosti. »Razočarani smo. Najprej se je spremenil odnos do zaposlenih, potem je prišlo do odpuščanj. O stečaju nismo bili obveščeni, še vedno mi dolgujejo trimesečno plačo. Tako je, ko prevlada kapitalizem, vodenje pa prevzamejo ljudje, ki so do kapitala prišli brez lastnega vložka,« je kritičen.
