Na lestvici najbolj priljubljenih turističnih ciljev med Korejci je v preteklem letu Slovenija zasedla deveto mesto, postreže z zanimivim podatkom njihova rojakinja Hyewon Yang in nadalje razloži, da ji družbo delajo tudi druge manj znane državice iz regije. Takšna je trenutno smernica, saj so Korejci po letu 1990, ko so začeli potovati, najprej izbirali najbolj znane dežele, zdaj pa so na vrsti takšni biseri, kot je Slovenija. Yangova zato razmišlja, da bi si pridobila dovoljenje za vodenje turistov iz Južne Koreje po mestu, kamor jo je leta 2009 zvabila ljubezen in kjer si je s Slovencem ustvarila svoj prvi dom.
»Spoznala sva se na univerzi v Seulu, ampak nisva bila sošolca,« se nasmeji, ko se spomni prvega srečanja s svojim možem v jedilnici študentske kantine. »Pravzaprav je bil najprej všeč mojemu prijatelju,« se ji še bolj razleze nasmeh in zožijo črne azijske oči, ki so ga tako očarale, da jo je po koncu študijske izmenjave povabil v Slovenijo. »Slovenija? Oh, da, da, Slovenija,« prizna, da se je sprva pretvarjala, da ve, kje leži ta država in da je bila nekoč del Jugoslavije, nato pa se je na spletu hitro podučila o njeni legi in zgodovini.
Azijka in velikan
V Ljubljano je Yangova prispela pred natanko petimi leti in tremi dnevi, najbolj pa so ji od prvega dne ostale v spominu svetleče pikice na nebu: »V Seulu zaradi onesnaženja in vseh luči ne vidiš več nič, tukaj pa sem po dolgem času jasno videla zvezde. Danes sem tega vajena, takrat pa se mi ni zdelo tako samoumevno.« Pred prihodom je imela v mislih podobe iz Londona, edinega evropskega mesta, ki ga je obiskala, dobro pa je poznala tudi podatke, koliko prebivalcev ima Slovenija, kako velika je Ljubljana, a si vseeno ni predstavljala, da je tako majhna. Kljub temu ni bila razočarana, ampak presenečena, koliko časa ji je ostalo, ker razdalj ni bilo treba premagovati z javnim prevozom.
Prišla je za dobre tri mesece, a nato povratne letalske karte sploh ni uporabila. Dovolj ji je bil en kovček, starši so ji poslali še eno škatlo stvari in ostala je pri svojem Slovencu, ki je skoraj 40 centimetrov višji od nje. In medtem ko je v Seulu izstopal samo on, sta zaradi višinske razlike in njenega azijskega videza na ljubljanskih ulicah izstopala oba. »Na zabavah se je vedno našel kdo, ki je rekel: 'Vaju sem si pa najbolj zapomnil',« pripoveduje. Danes ne ustavlja več pogledov, jo pa – nasprotno – mladi pogosto pozdravljajo s kitajskim »ni hao« in japonskim »konnichiwa«. Večini njenih rojakov in sosedov bi se to zaradi močne kolektivne identitete zdelo žaljivo, sama pa se le simpatično nasmehne.
Delo od jutra do noči
Največja razlika med njenim rodnim mestom in Ljubljano je po njenem mnenju ritem življenja: »V Seulu ljudje hodijo dvakrat hitreje kot tukaj. Lani sem bila po štirih letih doma in nikakor se nisem mogla navaditi na tempo. Tukaj si pridržite vrata, tam pa to sploh ni mogoče.« Opaža, da pri nas ob petkih mnogi prej zaključijo z delom, medtem ko njeni prijatelji doma delajo vse dni od devetih zjutraj do devetih, desetih zvečer. »Včasih se pošalim, da mi je Slovenija tako všeč, ker sem očitno bolj lena oseba,« pove magistrica sociologije, ki je na univerzi delala v raziskovalnem središču. Tam je izkusila ritem, ko se skočiš domov samo stuširat in ko te v nedeljo zvečer pokličejo, da naj nekaj pripraviš do ponedeljka.
Odkar živi v Ljubljani, Hyewon zjutraj ne pije več kave v ameriškem stilu, ampak močno ekspresno. Doda, da Slovenci zjutraj jemo bolj sladko hrano, medtem ko Korejci brez težav zajtrkujejo, kosijo in večerjajo enake jedi. Sama sicer s tujimi okusi nima težav, rada poskuša nove jedi, je pa opazila, da veliko sestavin, ki jih Korejci uporabljajo, tukaj ni mogoče dobiti. S pomočjo moža je zato pred dvema letoma odprla trgovino Svilna pot s korejskimi, japonskimi, tajskimi in indijskimi izdelki, dobro pa so obiskane tudi njene kuharske ustvarjalnice. Ker smo takšni navdušenci nad tujimi kuhinjami, pa na koncu še namigne, da malo razmišlja o restavraciji s pravo, tradicionalno korejsko hrano, brez pretirano začinjenih jedi iz moderne korejske kuhinje.
