Rdeči petelin je bil skozi vso zgodovino strah in trepet Ljubljančanov. Katastrofalni požari so predvsem v srednjem veku, ko so bile hiše lesene in prekrite s slamo, uničevali cele predele mesta. Glavna vzroka za nastanek požarov sta bila odprta kurišča in strele. Franc Sever - Nani, dolgoletni gasilec, funkcionar in navdušeni raziskovalec zgodovine gasilstva, kot enega od najspektakularnejših, a tudi najbolj uničujočih požarov omenja tistega spomladi leta 1686, ko se je nad Ljubljano razbesnela nevihta. Strela je udarila v stolp smodnišnice na gradu, kjer je bilo petsto sodov smodnika. »Eksplozija, ki je sledila požaru, je povzročila pravo razdejanje – stolp je iztrgala iz temeljev in ga povsem uničila, ogenj se je razširil po gozdu na grajskem griču, brez posledic je ni odnesla nobena hiša v mestu,« pripoveduje Sever. To je bil še čas, ko gasilska služba ni bila organizirana. Ko je zagorelo, so se aktivirali vsi meščani, vsak kakor je pač vedel in znal.
Sredi 19. stoletja, po še enem katastrofalnem požaru, so mestni veljaki vendarle ugotovili, da morajo nekaj ukreniti. Tako so organizirali posebno gasilsko službo, v kateri so bili zastopani tesarji, zidarji, dimnikarji, peki in vsi ostali obrtniški cehi ter kmeti. V mestu so organizirali štiri tako imenovana orodišča, kjer je bila zbrana vsa oprema, potrebna za gašenje, kar je olajšalo boj z ognjem in skrajšalo reakcijski čas. »A tudi to je bilo premalo,« pravi Sever. »Zato so po vzoru Avstrijcev, Čehov, tudi Madžarov začele nastajati prve tako imenovane požarne brambe. Prva je bila leta 1870 organizirana v Metliki, ko je po velikem požaru tamkajšnji graščak zbral dvanajst podanikov in jim kupil uniforme ter opremo. Takoj za tem so začela nastajati tudi v Ljubljani in njeni okolici.« Na Viču, od koder je tudi sam, je gasilsko društvo nastalo že dve leti kasneje, 1872. Ustanovili so ga župan (Vič je bil namreč takrat povsem ločena vas), sicer kmet z velike kmetije, direktor tedanje tovarne vijakov, opekarnar in mlinar. »Sistem, ki smo ga prevzeli od Avstrijcev, je bil hudičevo premišljen. Gasilec je bil lahko samo tisti, ki mu je bilo v lastnem interesu, da gasilstvo čim bolje deluje.« Biti je moral seveda tudi pošten, altruističen in ob nastopu službe, ki je bila takrat neplačana, se je moral s stiskom roke zavezati k brezpogojni poslušnosti nadrejenih.
Najhitrejši konji peljali brizgalno
Požarna bramba je imela takrat tri vode: reševalce, ki so gasili iz neposredne bližine in hkrati reševali osebe in premoženje, brizgalce (Ljubljančani so jih hudomušno klicali brizgači), ki so upravljali z brizgalnami in skrbeli za dotok vode, in varovalce, ki so čuvali rešene predmete, da jih ne bi kdo ukradel. Sever še pripoveduje, da je imelo vsako gasilsko društvo seznam kmetov, ki so bili tudi gasilci in so imeli konje. »Tisti z najhitrejšimi konji so peljali brizgalne, ki so bile sprva še ročne, ostali gasilci so jim sledili s kolesi – sicer ne bi uspeli slediti konjskemu galopu.« Zanimivo je, da so imeli v svojih vrstah tudi zdravnika.
Prva poklicna enota je nastala leta 1880 v današnjem Šentjakobskem gledališču. »Pomembno je bilo, da je objekt v bližini gradu, saj je gor 24 ur na dan čuvaj nadzoroval dogajanje v mestu. Če je zagorelo, je o tem obvestil trobentača, ki je nato sprožil alarm. Trobentač in konjar, ki je skrbel za živali in hlev, sta bila že takrat plačana,« pripoveduje Sever.
Ljubljanska požarna bramba je odigrala zelo pomembno vlogo tudi pri narodnem buditeljstvu. »V društvu so bili člani vseh narodnosti, Slovenci, Nemci, Madžari, Italijani in drugi. V določenem trenutku pa se je med zavednimi Slovenci ter Nemci in nemškutarji vnel hud spor, ali naj poveljevanje poteka v nemškem ali slovenskem jeziku. Župan Ivan Hribar je takrat stopil na stran Slovencev, zaradi česar je dotedanje vodstvo celo odstopilo. To je bila dejansko zgodovinska odločitev!« je navdušen Sever. Od takrat tudi gasilsko glasilo Gasilec ni bilo več razdeljeno na nemški in slovenski del, ampak je v celoti izhajalo v slovenščini.
Gospe soproge – gasilke
Gasilstvo je nato v času obeh vojn precej opešalo, predvsem zaradi odhajanja njihovih članov na fronte. »Po koncu druge vojne je bilo veliko gasilskih domov požganih in uničenih, društva so bila zelo okrnjena. V začetku 50. let se je zato začela vsesplošna akcija, s katero je želela oblast spet oživeti gasilska društva, tako da je rekrutirala mlade, stare krščansko usmerjene funkcionarje pa so rinili ven.« Takrat se je gasilcem pridružil tudi Sever. »Dr. Branko Božič, ki je bil predsednik viškega društva in ravnatelj viške gimnazije, je 32 fantov takrat povabil zraven, med njimi tudi mene. In to ni bilo kar tako, uniforma nam je dala neki poseben občutek veljave,« doda z nostalgijo. Skupaj z mladino so v društva začeli vabiti tudi ženske. »Obstajala je tiha komanda, da naj bi bile vse žene gasilcev prav tako gasilke. In jih je veliko res bilo,« se še nasmehne.
Gasilska društva so sicer že od nekdaj preraščala svojo osnovno funkcijo. Gasilski dom je bil vedno ne le najlepša stavba, ampak tudi osrednji prostor v vsaki vasi, poleg cerkve in gostilne seveda. Na Viču so imeli dramsko ekipo, pevski zbor, najrazličnejše tečaje. »To je bil vedno dom vseh vaščanov.« Veliko pove podatek, da se v vseh 120 letih tako rekoč nobeno gasilsko društvo ni ukinilo.
Sever je danes veteran, se pa še zelo dobro spomni časov, ko je bil aktiven. »To je neverjeten občutek, ko se oglasi alarm. Žlico spustiš z ust in tečeš do najbližjega kolesa, da si čim prej v gasilskem domu. In potem po opravljenem delu tisti občutek, da si nekaj dobrega naredil – četudi za soseda, ki ti je šel vse do takrat na živce,« se zasmeji.
Ljudje imajo gasilce radi, to navsezadnje vedno znova kažejo tudi rezultati raziskav zaupanja v različne poklice, pri čemer gasilci prednjačijo daleč pred vsemi. Zato kakšnih resnih težav z denarjem načeloma nimajo – čeprav se tu in tam pojavljajo krize, kot povsod, hitro doda sogovornik. »Če pogledate gasilske avtomobile, so to res hudi stroji. Tudi oprema, ki jo ima društvo, pogosto zelo presega njegove potrebe. A na srečo so ljudje pripravljeni gasilce tudi finančno podpreti. In v resnici nikoli ne veš, kdaj bo oprema prišla prav.«
