Anita Zelić s pomočjo fotografske terapije uči otroke s posebnimi potrebami izražati čustva, pripovedovati zgodbo človeka, ujetega v hendikepirano telo. Projekt, ki ga je začela z Matejem Peljhanom in Juretom Kravanjo, je predstavila na svetovni konferenci fototerapije in terapevske fotografije v Perugii. Strokovna javnost ga je odlično sprejela in pohvalila, a v domačih logih zanj še vedno ni pravega posluha.
S fotografijo se je zbližala po boleči izkušnji
»Fototerapija je način učenja o sebi in svetu, ki nas obdaja. Kako svet vidi in doživlja nekdo z avtizmom, ko ti pokaže svojo fotografijo, ko ti pove, kaj vidi. Skozi preproste stvari, ki nas obdajajo, raziskujemo vse aspekte delovanja,« o fotografski terapiji pravi Anita Zelić. Terapija poteka ob fotografskem aparatu, fotografiranju in usmerjenem pogovoru pod vodstvom terapevta. Lahko je podporna terapevtska metoda pri zdravljenju oziroma rehabilitaciji tako telesnih okvar kot težav v duševnem razvoju, lahko je ustvarjalna dejavnost ali preventiva in samopomoč pri krepitvi mentalnega zdravja.
Zelićeva se je s fototerapijo srečala po očetovi smrti, v četrtem letniku študija psihosociologije. Ker se je zavedala, da bo med fazo žalovanja težko delala z ljudmi, si je vzela čas zase. »V tem času mi je brat ob rojstnem dnevu podaril fotoaparat. Sem zelo komunikativna in ljudje okrog mene so pričakovali, da bom očetovo smrt predelala hitro, a sem nasprotno iskala tišino in mir. Fotoaparat mi je omogočil izredne sprehode v naravo. Še pogosteje sem zahajala v Trst, kjer sem ure in ure sedela v središču mesta s teleobjektivom in opazovala interakcije med ljudmi. Nastala je serija fotografij in želja po dodatnem izobraževanju, zato sem vpisala študij fotografije v Sežani,« pripoveduje Zelićeva.
Želela se je naučiti razumeti fotografijo, njeno moč in vsebino, a pravi, da žal tega ni dobila, ker je študij usmerjen v oblikovne prvine in tehnike. »Serija fotografij, posnetih v času žalovanja, je izražala tišino, tako sem ugotovila, da je fotografija papir, prežet z emocijami, umetnostna terapija, s katero se manifestira, kar je znotraj nas,« razlaga Zelićeva, ki je zaposlena prek javnih del kot pomočnica osmošolke s posebnimi potrebami na osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici.
Podprla jo je Fundacija Silvana Furlana
Na fakulteti za socialno delo so predavali psihosocialno pomoč z umetnostjo, vendar fotografske terapije ni bilo med njimi, zato jo je Zelićeva izbrala za temo diplomske naloge, s tem pa ustvarila prvo raziskavo in literaturo na tem področju v Sloveniji. Ko je iz tujine Zelićeva dobila literaturo in je morala zadevo doma prenesti v prakso, je večinoma naletela na zaprta vrata. Zastavila je projekte, delavnice, aktivnosti, a kamor koli je potrkala, so jo najprej vprašali, ali v Sloveniji že imamo kar koli s tega področja.
»Ko sem povedala, da nimamo nič, sem najpogosteje dobila odgovor: ne, hvala. Nazadnje so me sprejeli v Ozari, enoti nacionalnega združenja za kakovost življenja v Novi Gorici. Dobila sem skupino ljudi s težavami v duševnem razvoju. Šlo je za ljudi, ki so stanovali skupaj, pa sploh niso poznali zgodb drug drugega,« pravi Zelićeva.
Pred tremi leti jo je Fundacija Silvana Furlana povabila k sodelovanju in vodenju fototerapije na novogoriški osnovni šoli Kozara za otroke s posebnimi potrebami. Fundacija projekt vse od takrat tudi financira. Fototerapija z otroki s posebnimi potrebami izhaja iz prepričanja, da fotografija kot umetnostni izrazni medij spodbuja simbolično in metaforično komunikacijo, zaradi česar ni potrebno, da je otrok spreten v verbalnem izražanju, da bi lahko opisal realnost. S tem, ko otroku damo vrednost in možnost, da ta svet predstavi na svoj način, pripomoremo k temu, da razišče svoje vrline, čustva in misli ter jih ozavesti.