A prazni parceli Kolizeja in Šumija, ki ju počasi zaraščata trava in grmovje, odpirata možnost začasne prenove v korist meščanov, meni dr. Tadeja Zupančič s fakultete za arhitekturo. »Če bi investitorjem ponudili izvajanje programa, od katerega bi imeli konkretno korist, bi morda razmislili o začasni ureditvi,« ocenjuje dr. Zupančičeva in kot eno od rešitev omenja možnost prirejanja dogodkov na teh površinah.

Kot dober projekt prenove odsluženega industrijskega objekta dr. Ifkova izpostavlja staro mestno elektrarno, ki jo je prenovil lastnik Elektro Ljubljana. »Po prenovi so nekaj časa iskali primernega najemnika in kaže, da je bil zavod Bunker s svojim programom dobra izbira,« pravi Sonja Ifko, ki je prepričana, da kulturne vsebine dajejo prostorom prepoznavnost, ki pritegne ljudi.

Pri prenovi stare mestne elektrarne so ohranili stare objekte in jih prilagodili novim potrebam. Žal pa se zasebni investitorji praviloma raje odločajo za odstranitev objektov na degradiranih območjih. Tako je bilo denimo pri gradnji Mercatorjevega trgovskega centra na mestu nekdanje klavnice ob Poljanski cesti, kjer je investitor ohranil le del prvotnega zidu in vodni stolp, kar pa po mnenju dr. Ifkove nikakor ni bila posrečena poteza. »Najpomembnejše dele kompleksa klavnice so nepopravljivo porušili,« je razočarana. Podobno je bilo s Tobačno tovarno, saj je Imos veliko objektov porušil.

Gospa izpostavlja tudi primer tovarne Rog, ki jo je občina odkupila in namerava v njej urediti center sodobnih umetnosti. Mesto je sprva pri prenovi računalo na interes zasebnega investitorja za javno-zasebno partnerstvo, ko slednjega ni bilo, pa se je odločila, da se prenove loti kar sama. »Čeprav gre ta projekt zelo počasi, se mi zdi dober, ker se vzpostavlja komunikacija med občino kot investitorjem in tistimi, ki bi prenovljene prostore uporabljali. Gre za sinergijo stroke in interesov prebivalstva pri iskanju načinov, kako prenovljenemu prostoru dati novo življenje, a hkrati simbolno ohraniti prvotno identiteto. Z javnimi sredstvi dobro izveden projekt je lahko dokaz zasebnemu kapitalu, da se splača gledati širše in ne zgolj na profit. Če neki gradbeni projekt ni tržno usmerjen, še ne pomeni, da bo delal izgubo.«

Dr. Tadeja Zupančič pravi, da za oživljanje degradiranih območij in »utrujenih« stanovanjskih sosesk pogosto ne potrebujemo veliko denarja, še posebej uspešni pa so projekti, ki upoštevajo potrebe okoliških prebivalcev. Kot dober primer izpostavlja oživljanje soseske Tabor, kjer so se prebivalci povezali s strokovnjakinjami za arhitekturo v društvu ProstoRož, umetniškimi organizacijami in drugimi, ki znajo realizirati ideje ljudi. To ni prineslo zgolj oživljanja Tabora, temveč je med domačini vzbudilo občutek pripadnosti in soodgovornosti pri skrbi za okolje. Hkrati je Tabor s svojimi dogodki postal prostor, kamor ne gravitirajo zgolj okoliški prebivalci, temveč tudi prebivalci drugih ljubljanskih četrti.