Pisalo se je leto 1977, ko je črnogorsko podjetje poslalo Veselina Lakića na specializacijo na Bled. Mladi strojni inženir, ki je študiral po vsej Jugoslaviji, je z veseljem pograbil priložnost, nevedoč, da mu bo spremenila življenje. Toda ni bil Bled tisti, ki ga je tako navdušil, ampak Ljubljana. »Pogosto sem hodil na obisk k prijatelju in mesto mi je postajalo vedno bolj všeč. Zame, ki prihajam iz meščanske družine, je bila Ljubljana takoj idealna – majhna, vendar z vsem, kar potrebuje prestolnica,« se Lakić vrne v preteklost, na katero je sam vplival. Poslal je prošnjo za zaposlitev v dve ljubljanski podjetji, dobil službo projektanta, po enem letu pa se mu je v slovenski prestolnici pridružila tudi žena.
»Odlično, tukaj ostaneva nekaj let, potem pa bova šla ali naprej ali nazaj,« se je odločil Lakić, ki je bil tedaj, kot pravi, bolj avanturist. Vendar do premika nato ni nikoli prišlo. Oba sta našla zadovoljstvo tako na poklicnem področju kot v zasebnem življenju, spletle so se nevidne vezi in tako tudi, ko sta končala karieri, ni bilo dvomov o tem, kje bosta preživela jesen življenja. »Pred kratkim sem bil pri bratu v Podgorici in ko me je vprašal, kam grem, sem rekel domov. V Ljubljani imam svoj dom,« ponazori Lakič, sicer aktiven predsednik Zveze črnogorskih društev Slovenije. Sprva ga je v Ljubljani malo motilo le, da ni imela v središču sprehajališča, korza, in da je bilo središče mesta ob sobotah in nedeljah prazno, toda sčasoma se je oboje izboljšalo.
Prva misel so hribi
Iz življenja v domovini se dobro spomni, kako so s spoštovanjem govorili o Sloveniji. »Če si rekel, da je nekaj iz Slovenije, je bilo to najboljše. Moja pokojna mama je hotela imeti samo pralni stroj Gorenje, hladilnik prav tako. To so bili sinonimi za kakovost,« razkrije Lakić in doda, da še vedno cenijo državo, ki se je prva odločila za samostojno pot. Po njegovih besedah imajo Črnogorci radi slovenske goste in ni čudno, da je Črna gora med Slovenci vedno bolj priljubljena turistična destinacija. Zadnja leta med dopustovanjem vedno naleti na Slovence, s katerimi se podružijo ob kozarcu rujnega vranca. »Ko v Črni gori slišijo, da si iz Slovenije, takoj pomislijo, da te zanimajo hribi, gore,« se še nasmeje, ljubezni do hribolazenja in izletov vsak konec tedna pa se je, kot pravi, navzel tudi sam. Pa tudi točnosti in reda, se še nasmeje.
Med njegovimi rojaki je Slovenija še vedno cenjena tudi zaradi pomoči pri pripravah na vstop v Evropsko unijo. Sicer sta si državici podobni po velikosti in starosti, toda pomembna razlika je bila od nekdaj jezik, zaradi katerega je Slovenija bolj ohranjala identiteto kot na Srbijo vezana Črna gora. »Ko sem prišel, sem hitro ugotovil, da čeprav smo bili ena država, so bili Slovenci povsem drug narod. Mi smo bili vzgajani v veliko bolj jugoslovanskem duhu. Vedno sem odgovoril, da sem Jugoslovan,« se spominja. Ni jugonostalgik, mu je pa žal, da ni med državami ostala večja ekonomska vez.
Ni videl razlike v delu
»Večino življenja sem v Sloveniji znan kot Črnogorec in tako je ostalo. Ne morem biti Slovenec,« se nasmeje s svojo višino okoli dva metra dober predstavnik svojih rojakov, ki prizna, da ni nadarjen za jezike. Slovenščina mu po vseh letih še vedno dela preglavice, najbolj pa to pripisuje temu, da so leta in leta vsi z njim govorili srbohrvaško in se je ni bil prisiljen že takoj naučiti. Poleg tega tudi njegova žena prihaja iz Srbije, kar poveže z zelo zanimivim podatkom: »Za Črnogorce velja, da imamo radi ženske drugih narodnosti. Poročeni naj bi bili celo z ženskami z vseh celin. V enem od naših društev je recimo 150 članov in nihče ni poročen s Črnogorko.«
Kako pa je kaj s stereotipi o črnogorski lenobi, ga še pobaramo. »Prvi dan, ko sem začel delati v Sloveniji, ni nikjer noben garal, vsi so sedeli po pisarnah in mislil sem, da ne bom zdržal tukaj,« hitro podre to predstavo. Nato pa za konec vendarle povleče iz rokava tipično šalo: »A veste, kje pred možem skriva denar žena od Črnogorca? Pod lopato! A veste, kje ga skriva pa Slovenka? Ona da denar kar na mizo in možu reče: No, pa vzemi, če upaš!«