Razkritje o tem, da je dr. Igor Šoltes še v času predsednikovanja računskemu sodišču nekaj let prebival v občinskem stanovanju in zanj plačeval profitno najemnino (ki je zgolj za četrtino povišana neprofitna najemnina), je sprožilo veliko vprašanj. Med drugim tudi to, koliko občinskih stanovanj je bilo na podoben način sploh podeljenih v radodarnih časih po osamosvojitvi – a odgovora ni. Ne Mestna občina Ljubljana (MOL) ne Javni stanovanjski sklad MOL namreč za čas pred ustanovitvijo enotne mestne občine nimata natančno urejenih evidenc, iz katerih bi bilo razvidno, katerega leta in na podlagi kakšnega kriterija je posameznik dobil občinsko stanovanje.
»Če bi želeli vse te podatke, bi morali preučiti vsako pogodbo posebej, ki je bila podpisana od osamosvojitve do ustanovitve MOL,« pravi direktor sklada Sašo Rink in opozarja, da so te pogodbe shranjene v arhivih upravnih enot, ki so nastale na območju tedanjih šestih občin. »Poleg tega bi imelo vse skupaj vprašljivo uporabno vrednost, saj si s temi podatki ne bi mogli nikakor pomagati.« Po stanovanjskem zakonu iz leta 2003 namreč lahko sklad preverja morebitne spremembe premoženjskega stanja in s tem (ne)upravičenost najemnika do neprofitnega stanovanja samo za pogodbe, sklenjene po uveljavitvi omenjenega zakona. »Pristojno ministrstvo smo večkrat opozorili, da je takšna ureditev neustrezna, saj nekatera neprofitna najemna razmerja nikoli ne bodo predmet preverjanja samo zato, ker je bila najemna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo zakona – ne glede na to, kakšno je dohodkovno stanje najemnikovega gospodinjstva,« znova in znova opozarja Rink. Ministri – od Janeza Kopača leta 2003 se jih je zvrstilo še pet (Janez Podobnik, Karl Erjavec, Roko Žarnić, Zvonko Černač in Samo Omerzel) – so bili za vsa opozorila gluhi. Aktualno ministrstvo se je tokrat izgovorilo na opravljanje tekočih poslov in ob tem ni pozabilo opozoriti, da »gre za rešitev, ki je bila kot taka zasnovana in sprejeta v parlamentarni proceduri v času sprejemanja stanovanjskega zakona v letu 2003«.
Za sklad je torej dovolj zgolj evidenca stanovanj, za katera so v določenem trenutku sklenjene najemne pogodbe. Stanovanjski sklad trenutno upravlja 3969 stanovanj, od katerih jih je 767 v lasti MOL. Od leta 1996 do danes jih je bilo na razpisih oddanih 3134, pri čemer pa moramo vedeti, da so bila v tem času nekatera stanovanja oddana že dvakrat ali celo večkrat. (Takšen primer je denimo 34 od 66 kadrovskih stanovanj, ki so bila oddana konec 90. let, a so jih najemniki medtem izpraznili in so bila oddana naprej.)
Več kot osemsto stanovanj nikoli oddanih
Če pa poenostavimo in predpostavimo, da je bilo vsako stanovanje oddano samo enkrat, to pomeni, da (vsaj!) 835 stanovanj od leta 1996 do danes niti enkrat ni bilo oddanih. Sklepamo lahko torej, da v njih še vedno stanujejo tisti, ki so jih dobili od šestih predhodnic MOL, te pa so, kot pravi Rink, stanovanja delile po »različnih postopkih«. Sklad jih, kot rečeno, ne more preveriti, kot tudi ne vseh tistih, ki so pogodbo o najemu podpisali pred letom 2003. To pomeni, da (vsaj!) 1747 najemnikov sklad ne more preveriti. Ob tem velja spomniti, da v Ljubljani vlada tako kronično pomanjkanje neprofitnih stanovanj, da jih je na predzadnjem razpisu leta 2012 (zadnji je še v teku) od 3293 upravičencev, ki so kandidirali in izpolnjevali pogoje, samo 391 stanovanje tudi dobilo v najem.
Preveč prijazen nadzor?
Od tistih, ki jih imajo pristojnost preverjati vsakih pet let, so jih medtem doslej preverili 209, pri čemer pa na skladu nimajo vpogleda v njihovo premoženjsko stanje, ampak morajo vsakega najemnika posebej pozvati, naj sam predloži ustrezna dokazila. Pri štirih se je izkazalo, da presegajo dohodkovni cenzus, zaradi česar pa neprofitnega stanovanja niso izgubili, ampak so zgolj začeli plačevati tako imenovano tržno najemnino, ki je bila uvedena minuli mesec in ki predstavlja sedem evrov na kvadratni meter (za 60 kvadratnih metrov to pomeni 420 evrov).
Podobno benigno je preverjanje dejanskega bivanja v neprofitnem stanovanju. Po Rinkovih besedah se včasih zgodi, da jih pokliče kateri od sosedov ali upravnik in pove, da najemnik neprofitno stanovanje oddaja v najem. »To je sicer razlog za krivdno prekinitev pogodbe, a pred tem imamo dolžnost kršitelja pozvati k odpravi kršitve. Če se odzove, ga nimamo pravice izseliti.«
Krivdni razlog za prekinitev pogodbe je tudi lastništvo primernega stanovanja, a tudi tu stvari niso povsem preproste ali logične. Na skladu zagotavljajo, da so v začetku letošnjega leta na geodetski upravi preverili vse najemnike skladovih oziroma občinskih stanovanj, med katerimi so jih 50 pozvali, naj neprofitno stanovanje izpraznijo in vrnejo. Z desetimi so »že dosegli dogovor« o izpraznitvi, pri preostalih »postopek še ni zaključen in se tudi z ogledi nepremičnin, ki so lahko tudi zunaj MOL, preverja, ali nepremičnina ustreza kriteriju primernega stanovanja«. Primerno je namreč tisto stanovanje, ki zadošča »stanovanjskim potrebam najemnika in njegovih ožjih družinskih članov, ki živijo z najemnikom v skupnem gospodinjstvu«, ustrezati pa mora tudi »površinskim normativom po pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem«. Mimogrede, če ima najemnik neprofitnega stanovanja v lasti kmetijska zemljišča, gozdove ali manjše solastniške deleže stanovanj, to ni razlog za odpoved najemne pogodbe.