Bogate večerje izpod spretnih rok kuharskih mojstrov v elegantnih hotelih, divje zabave v ljubljanskih klubih vse do jutra, pokanje steklenic s penino in večtisočglava množica, zbrana na štirih trgih v mestnem središču, ki jo natanko ob polnoči razsvetli ognjemet z ljubljanskega gradu. Zdi se, da so decembrske prireditve namenjene predvsem stopnjevanju pričakovanja do prihoda novega leta, odštevanje zadnjih desetih sekund do polnoči pa je kot češnja na vrhu smetane veselega decembra.
Socialna antropologinja Nina Vodopivec pojasnjuje, da ni bilo vedno tako. Silvestrovo si je v Ljubljani primat med decembrskimi praznovanji zagotovilo šele v začetku dvajsetega stoletja. »Silvestrski večer so pred prvo svetovno vojno praznovali z manjšo vnemo in pompom. Ob koncu božičnega časa, natančneje 6. januarja, se je namreč začela zimska plesna sezona. Buren in veseljaški pust se je zato Ljubljančanom veliko močneje vtisnil v spomin kot silvestrovanje,« avtorica ugotavlja v zborniku Silvestrovanje Ljubljančanov v 20. stoletju, v katerem je s pripovedmi Ljubljančank in Ljubljančanov zbrala njihove silvestrske spomine na Ljubljano. Šele po prvi svetovni vojni, dodaja Vodopivčeva, so se silvestrske prireditve bolj množično razmahnile v javni prostor, postale popularnejše in elegantnejše.
Smokingi in svilene obleke pod kristalnimi lestenci
Ljubljančani so v obdobju med obema vojnama novo leto najraje pričakali na silvestrovanjih v okviru različnih društev, v Mestnem in Narodnem domu, tudi v Kazini in Hotelu Union. »To je bil trenutek, ko so na dan prišli fraki in smokingi, pa svilene obleke in lakasti čevlji. V trenutku, ko so se zaprle trgovine, je postalo po ulicah nenavadno živahno. Ljudje so hiteli domov, hitro povečerjali in se še hitreje preoblekli,« je iz številnih pripovedi izvedela Vodopivčeva. Na silvestrskih zabavah so Ljubljančani vztrajali vse do jutra in še ob štirih zjutraj je bilo na ulicah veselo. »Izgredov praviloma ni bilo, če izvzamemo razposajeni smeh pijančkov ter ponočnjakov, med katerimi je bila tudi elitnejša gospoda,« piše antropologinja.
»Za nov let, pol, ko smo bili že malo starejši, smo šli ven. V kavarno Emona. Bili smo polni, smo se tako najedli. V Emono smo šli le pogledat, nismo šli notri. Tam je bilo elitno, bili so tudi starejši. Bile so girlande, kristalni lestenci, vse je bilo okrašeno, veliko v zelenem. Ljudje so bili nobl oblečeni,« se v knjigi svojega vstopa v novo leto spominja ena od Ljubljančank. A ne le v elegantnih kavarnah, Ljubljančani so novo leto pričakali tudi v krčmah in javnih lokalih, ki so bili na silvestrovo lahko izjemoma odprti do tretje ure zjutraj.
Na Gospodarsko razstavišče s hrano v košarici
Med drugo svetovno vojno so silvestrske veselice v Ljubljani zamrle. »Blagodejno notranje čustvo, ki nas je običajno pretreslo na pragu novega leta, nam je postalo skoraj neznano,« je avtor prvega januarja 1944 zapisal v Slovencu. »Po vojni je oblast poskušala posegati v življenja ljudi in jih usmerjati. Spremenila se je oblika šeg in navad,« ob tem pojasnjuje Vodopivčeva. Mestni odbor Osvobodilne fronte je na primer leta 1947 organiziral praznovanje »novoletne jelke« na Kongresnem trgu, kjer je bil v ospredju dedek Mraz, medtem ko se je na ulice in trge vrnila praznična okrasitev. »Teden dni pred silvestrovim so prižgali lučke, križišča so bila okrašena s smrekami, po ulicah se je slišala glasba iz zvočnikov na Cankarjevi cesti in Ajdovščini. Trgovci so prodajali blago v pomožnih pravljičnih hiškah, a ljudje so se pritoževali nad izbiro, ki ni bila pestra,« se spominjajo Ljubljančani.
Leta 1980 je mestni sindikat pripravil prvo družinsko silvestrovanje na Gospodarskem razstavišču. Prireditev je vodil Mito Trefalt, gosti pa so morali plačati le vstopnico, medtem ko so si večerjo pripravili doma in jo s seboj prinesli v košaricah. Veselo pa ni bilo le na razstavišču, na zadnji dan starega leta so namreč v tistih časih tudi kavarne pokale po šivih. Ljubljančani so pred lokali, kjer ni bilo predhodnih rezervacij, zato čakali že ob štirih popoldne, da bi si zagotovili prostor. A ne le Ljubljančani, vse pogosteje so se za silvestrovanje v Ljubljani odločili tujci: Nemci, Italijani, Američani, Avstrijci.
»Največ je bilo Italijanov. V organiziranih skupinah so se pripeljali z avtobusi. Parkirani so bili vzdolž cele Miklošičeve ceste, od frančiškanske cerkve pa vse do takratnega hotela Kompas,« se spominja Mićo Milutin Vuković. Dolgoletni natakar v Grand hotelu Union je v Ljubljano prišel februarja 1972 in že tisto leto stregel na tradicionalnem silvestrovanju v hotelu. »Moja poklicna pot v Unionu se je pravzaprav začela povsem naključno. Namenjen sem bil v Maribor, kjer sem že bil dogovorjen za službo. Ker sem imel do odhoda vlaka še nekaj časa, sem odšel na kavo v Union in bolj iz radovednosti vprašal, ali imajo zame delo. Prosili so me, če lahko že jutri začnem,« pripoveduje Vuković, ki ga s hotelom in zaposlenimi kljub upokojitvi veže močna vez, zato občasno še vedno z veseljem priskoči na pomoč pri večjih dogodkih.
Med ljubljansko smetano na plesišču tudi pujs
Vuković se še dobro spomni silvestrovanj, na katerih je v hotelu včasih do jutra rajalo tudi devetsto ljudi. »Kljub temu smo vse postregli za mizami. Priprave na silvestrsko večerjo so potekale že ves december, ko so imela v hotelu zaključne večerje številna podjetja. Zato smo se hitro izurili za strežbo tako velikega števila gostov.«
Ob Italijanih je v Unionu takrat silvestrovala tudi ljubljanska smetana, na primer sodniki in bančni uradniki, pripoveduje Vuković. Gostje so lahko izbirali med tremi glasbenimi zvrstmi, ki so jih skupine igrale v živo, tridesetčlansko osebje pa jim je postreglo z bogatim silvestrskim menijem. »En tak unionski meni je bil na primer sestavljen iz narezka, rižote, na izbiro so bile tri vrste mesa s prilogo, solata ter jabolčni ali sirov zavitek. Stregla se je penina, radi so pili tudi campari s pomarančnim sokom. Po končanem silvestrovanju smo obvezno postregli še obaro ali kislo juho. Seveda je bil meni vsako leto sestavljen nekoliko drugače,« pripoveduje sogovornik. Dodaja, da so se skupine Italijanov po večerji pogosto odpravile v mesto, medtem ko so Ljubljančani raje ostali na hotelskem plesišču. »Vsi so bili oblečeni v svečano, najpogosteje črno toaleto,« opisuje Vuković in se ob tem spomni zabavnega dogodka, ki so si ga neki silvestrski večer privoščili gostje. »Prinesli so pravega živega prašička in ga spustili na plesišče med elegantno in modno oblečene plesalce,« se zasmeje.
Priznava, da so bila tovrstna praznovanja ob vstopu v novo leto precej vesela. »Zgodilo se je tudi, da je kdo moral prespati v hotelski sobi, čeprav tega ni načrtoval,« še pove nekoliko skrivnostno. In doda: »Ampak saj veste, natakar nič ne vidi, nič ne sliši, nič ne ve.«
