»Počakaj, samo po nekaj grem in se vrnem,« je takoj po stisku roke dejal dr. Paul McGuiness in se odpravil v svoje delovne prostore na Inštitutu Jožef Stefan. S seboj je prinesel iz majhnim magnetov sestavljeno palčko in hitel razlagat, za kaj gre: »To so močni magneti, ki se uporabljajo v računalnikih, vetrnih turbinah, električnih vozilih. V njih je prihodnost in več ko jih bo, več bo tudi teh magnetov. Problem je v tem, da vsebujejo skoraj tretjino redkih zemeljskih kovin, ki prihajajo skoraj izključno iz Kitajske. Njihova cena se lahko nenadno dvigne tudi desetkrat, kot se je pred nekaj leti, in potem smo lahko v velikih težavah.« Zato se zdaj skupaj s številnimi kolegi v Evropi ukvarja s tem, kako čim bolj znižati vsebnost teh kovin v magnetih in v idealnem primeru ustvariti magnet celo brez njih. »Tisti, ki mu bo to uspelo, bo postal slaven,« se je nasmehnil.
Navdušuje ga predanost učiteljev
Enainpetdesetletni Anglež večino dneva preživi na inštitutu, kjer poleg svoje raziskovalne dejavnosti še uspešno nabira evropska sredstva in partnerstva ter lektorira angleška besedila svojih kolegov. Pred Ljubljano, kjer prebiva že skoraj dve desetletji, je nekaj let živel v Carigradu, pred tem onstran luže, svojo znanstveno kariero pa je začel v Birminghamu. »Na to, da sem se ustalil tukaj, je vplivalo več dejavnikov. Prvi je bil ta, da sem hotel ostati blizu sinu, ki je v Carigradu in tukaj imate že od nekdaj redne lete tja. Drugi dejavnik je bilo lepše vreme, saj je v Pittsburghu in Birminghamu res obupno,« je nadaljeval. Niti ljubljanska megla ga ne moti. »Iskal sem tudi mešanico organiziranosti in fleksibilnosti. Pravila tukaj niso tako toga kot v Nemčiji, ni pa kaotično, kot na primer v Grčiji. Sever in jug se pri vas zame ravno prav zlijeta,« se je razgovoril. Pomembno vlogo je seveda odigrala tudi visoka kakovost dela na inštitutu, je dodal.
»Iz Carigrada sem prišel v razmeroma mirno Ljubljano, česar se najprej nisem čisto zavedal. Zdaj pa je veliko bolj živa in svetovljanska. Zrasli so trgovski centri in novi lokali, ogromno se dogaja. Predvsem avgusta je bilo nekoč najhuje, zdaj pa je popolnoma drugače,« je zadovoljen z razvojem prestolnice. Najraje ima Stari trg, kjer pa vseeno nekaj pogreša. »Nekoč je bil tam lokal z imenom Nostalgija, ki mi ga je res žal. Na stenah so bile časopisne naslovnice, ki so oznanjale smrt Tita, za okras so bili postavljeni stari Iskrini sesalniki in Elanove smuči. Čeprav nisem nostalgik, je bila atmosfera res prijetna,« se spominja. Sicer pa se mu je v Sloveniji najbolj vtisnila v spomin predanost učiteljev in vzgojiteljev, ki jo je spoznal, ko je hčerko Dunjo vpisoval v vrtec in šolo.
Namesto avta kolo in motor
Kot pravi naravoslovec si je izračunal, da avtomobila v Ljubljani sploh ne potrebuje, saj se mu bolj splača uporabljati kolo, avtobuse in vlake. »Je pa tudi ena skrb manj, saj ti ni treba skrbeti za tehnični pregled, menjavo gum, da ti ga bo nekdo popraskal,« se je nasmehnil. Za potešitev cestnih užitkov si v poletnem času privošči vožnjo z motorjem, najraje na trasi do Kočevja in nazaj, letos pa se je podal tudi na daljši izlet po zahodnem Balkanu. Z veseljem je pokazal nekaj fotografij na svojem mobilniku in nadaljeval, da je kot gorski kolesar in prebivalec Prul najbolj hvaležen za bližino Golovca. »Res mi je pri srcu. Popoln je za uro in pol, dve uri kolesarjenja. Vzpon, spust, spet vzpon in spust drugje,« je začel slikovito opisovati.
Seveda je kot Liverpoolčan tudi zagret ljubitelj nogometa, a v domačem mestu ne drži pesti za rdeče, ampak za modri Everton. Tukaj si je ogledal nekaj tekem Domžal, v Ljubljani pa dvoboj med Chelseajem in Olimpijo, na katerem je držal pesti za zeleno-bele in bil zadovoljen s pogumno predstavo. Pravi, da tudi nad znatnejšim porazom Maribora v Londonu ne smemo biti razočarani, saj smo na naš šport lahko zelo ponosni. »V Sloveniji dejansko ne poznam nikogar, ki se ne bi ukvarjal z nekim športom. To je čudovito. V Angliji, ZDA, Turčiji je bilo popolnoma drugače,« je sklenil.