Hiša številka osem v tisti ulici na robu mesta je videti kot katera koli druga hiša z belo fasado in cvetlicami na okenskih policah. Posebna pa je po stanovalcih. V njej prebivajo ljudje, ki jih je življenje po najrazličnejših poteh pripeljalo do situacije, ko niso imeli zvečer več kam leči in zjutraj ne kje umiti obraza. Društvo Kralji ulice je v sodelovanju z občinskim javnim stanovanjskim skladom zanje uredilo dve hiši, kjer pod določenimi pogoji lahko ostanejo dve leti, če so v hudi stiski, pa dokler ne najdejo druge rešitve.
Gospa Ana v eni od hiš živi že od februarja lani. Na ulici se je znašla, potem ko je njeno življenje zaradi nasilnega partnerja obviselo na nitki. Mučiti so jo začele samomorilne misli. »Potikala sem se naokrog, včasih spala pri prijateljici,« pove. Prijavila se je na razpis za neprofitno stanovanje, a ga ni dobila. Potem je izvedela za Kralje ulice. »Navajen si, da prideš v neko pisarno, v neko institucijo, kjer se do tebe obnašajo uradniško in nečloveško, in nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ, če sploh kaj. Medtem sem bila pri Kraljih takoj deležna razumevanja in pomoči.« Po treh mesecih se je že vselila.
Od psihologov do »fizikalcev«
Tanja Vuzem, ki v društvu dela od njegove ustanovitve, pravi, da se s kandidati za program tovrstne nastanitvene podpore (tako imenovani resettlement) sestajajo že pred (morebitno) vselitvijo. Strogo definiranih kriterijev ni, kandidate izbirajo v skladu s presojo strokovnih sodelavk. »S programom, ki teče že od leta 2008, želimo doseči, da se brezdomni ljudje, ki jim ponudimo dveletno nastanitev z možnostjo podaljšanja, sčasoma spet bivanjsko osamosvojijo – najsi bo v bivalnih enotah, neprofitnih stanovanjih ali pa, če seveda uspejo dobiti službo, v tržnih stanovanjih.« Pomagajo jim na sto in en način: zagotavljajo jim psihosocialno podporo, pomoč pri vsakodnevnih opravilih in plačevanju položnic, pomagajo pri postavljanju in doseganju kratkoročnih življenjskih ciljev, razvozlavanju nerazumljivih birokratskih vozlov, ne nazadnje pri dostavljanju pohištva, ki ga dobijo od donatorjev.
Izkazalo se je sicer, da nekateri potrebujejo podporo precej dlje od dveh let. »To so ekstremno socialno izključeni ljudje, ki vedno padejo iz sistema – ljudje z dolgoletnimi težavami v duševnem zdravju, brezdomne starejše ženske, brezdomne družine. Leta 2012 smo na švicarski razpis prijavili inovativni projekt sodelovanja društva in stanovanjskega sklada, pri čemer je sklad prispeval dodatne zmogljivosti za takšne ljudi, v društvu pa smo medtem ponudili podporo tudi problematičnim najemnikom njihovih bivalnih enot,« pojasnjuje Vuzmova. Tudi z ekstremno socialno izključenimi sicer pogodbe ne podpišejo za nedoločen čas, ampak prav tako za dve leti z možnostjo podaljšanja. »Ves čas se trudimo iskati rešitve, da bi tudi oni samostojno zaživeli.«
Nočna mora z nekdanjimi sostanovalci
»Tukaj ne moreš biti za vedno,« se strinja Ana, ki priznava, da se je »pri teh letih« kar malce težko privaditi na sostanovalce. Skupni bivalni prostor in sanitarije si deli še z mlado mamico, ki je pred dnevi prišla iz zapora, in njeno hčerko. Upa, da bo življenje odslej bolj umirjeno. Pred njima je namreč tam stanoval par z majhnim otrokom, hiša se je tresla od nasilja in bala se ju je tudi zaradi drog, ki sta jih jemala. V društvu so jima dali veliko priložnosti, po Aninem mnenju celo več, kot sta si jih zaslužila, na koncu pa sta morala predčasno oditi. Alkohol, droge in nasilje so v hiši, jasno, prepovedani. In pravila je treba spoštovati, kar strokovne sodelavke društva preverjajo na rednih četrtkovih sestankih s stanovalci.
Anina soba je lično urejena. Nekaj pohištva je bilo že notri, ko je prišla, nekaj ga je dodatno dobila prek društva (pred kratkim so jim dostavili tudi nov pralni stroj), majhno televizijo je priskrbela sama. »Notri je sicer že bila televizija, a sem rekla, da jo lahko podarijo komu drugemu, ki jo bolj potrebuje.« Na polici so razstavljeni kamenčki, ki jih prinese z izletov, na steni fotografiji hčerk in vnukinje. Ob kavču, kjer spi, je kup knjig. Najraje bere in na srečo ima v neposredni bližini knjižnico.
Kuha si ne, razen kakšno kavico. »Po 29 letih delovne dobe in invalidski upokojitvi dobim 260 evrov pokojnine in 58 evrov socialne pomoči. Ko mi rečejo, da sem lahko vesela, da imam trgovino tako blizu, se samo zasmejem. Jem v zavetišču ali v Plečnikovem podhodu, kjer delijo zastonj obroke.« Pomilovanja kljub temu ne prenese. »Zakaj bi bila moka, ki je tako stara, da je že vsa grudičasta, dobra zame, če ni dobra za nikogar drugega? Tudi jaz sem človek, enaka kot vsi drugi,« vztraja. Z najemnino nikoli ne zamudi. »Jutri dobim pokojnino in najprej bom odnesla tistih 80 evrov na društvo.« Njena neskončna hvaležnost se meša z začudenjem, kako se Tanji in drugim sploh ljubi ukvarjati s tako problematičnimi ljudmi, kakršna je bila nekoč tudi sama.
Nič ni črno-belo
»Zgodbe, ki jih spremljam vsa ta leta, samo potrjujejo, da življenje ni črno-belo, ampak je vmes nešteto odtenkov. Te zgodbe nosimo s sabo in nekateri so jih sposobni prenesti, drugi pač ne,« Vuzmova odgovarja na vprašanje, kakšne usode srečuje pri svojem delu. »Dejstvo je, da vsak od nas najprej potrebuje toplo posteljo in streho nad glavo, to je temeljna človekova pravica. Šele potem lahko začnemo reševati vse druge težave, ki jim do takrat mogoče sploh ni uspelo privreti na dan.«
Ane ni strah prihodnosti, saj verjame, da je društvo ne bo pustilo na cedilu. Hkrati pa se zaveda tudi, da vsakemu, ki jih potrebuje, Kralji ne morejo pomagati. »Ljudje od nas pričakujejo čudeže, a na žalost nimamo čarobne palčke. Smo samo društvo, ki ima odprta vrata za vse,« ostaja realna tudi Vuzmova.
