Mladi finski košarkar Sasu Salin je zelo pozitivna oseba. V vsem vidi samo dobro in tako tudi po takšnih in drugačnih izkušnjah v slovenski prestolnici še vedno o njej govori v presežnikih. »Res mi je všeč tukaj in tudi v ekipi se zelo dobro počutim, kar se verjetno pozna tudi pri moji igri,« je ponovil še vedno dobre volje po popoldanskem treningu. Kako drugačna pa je zanj Slovenija od Finske? »Očitna razlika so seveda nižje cene, sicer pa težko kaj izpostavim. Ljubljana je zelo urejena in z lahkoto bi bila katero od skandinavskih mest,« je prepričan.

Kaj pa vreme? »Smešno, vsi vedno mislijo, kako mrzlo je na Finskem, čeprav sploh ni takšne razlike. Letos smo imeli boljše poletje kot vi,« se nasmeje. Odločitev, da ga preživi v domovini, je bila tako odlična, sicer bi mu bilo kar malo žal. Je pa lani, ko je ostal tu zaradi evropskega prvenstva, videl, da je Ljubljana poleti res čudovita. Po drugi strani pa se malce slabše soočamo z nižjimi temperaturami in snegom. »Ko tukaj zapade malo snega, je takoj kaos na cestah,« ponazori ta košarkar, ki pa obenem prizna, da tudi sam ni ravno domač z zimskimi verigami.

Izbral najboljše mesto

V Ljubljani se 23-letnik, bolj znan kot branilec v ljubljanskem klubu Union Olimpija, počuti povsem domače, a sprva je bilo zanj tukaj vse nenavadno. Pri zgolj 19 letih je namreč odšel od doma v povsem tujo državo in nenadoma je bil odvisen samo od sebe, medtem ko mu prej ni bilo treba skrbeti za to, da bodo oblačila oprana in hladilnik poln. Potem pa je tu še ta nenavaden novi jezik. »Na Finskem ljudje zelo dobro govorijo angleško, za Slovenijo, ki je bila nekoč del Jugoslavije, pa nisem vedel, kaj naj pričakujem. Zelo sem upal, da bo tudi tukaj tako in lepo ste me presenetili,« opiše in doda, da na drugi strani zato šepa njegovo znanje slovenščine. Razume sicer zelo veliko, govoriti pa mu je pretežko.

Leta 2010 je Salin, ki se je s košarko začel ukvarjati že pri sedmih letih, podpisal pogodbo s prvim klubom zunaj Finske, še preden je sploh obiskal Ljubljano. Ker imajo starši skupaj s prijatelji počitniško hišico na Madžarskem, je bil sicer kot otrok že v Sloveniji, a le na obali. Kljub temu je imel glede Ljubljane zelo dober občutek, saj je zaupal prijatelju Teemuju Rannikku, ki je za Olimpijo nastopal med letoma 2005 in 2007. »Pozanimal sem se pri njem in rekel mi je, da je to najboljše mesto, kjer je bil, tako da sem veliko lažje sprejel odločitev in zavrnil druge ponudbe,« pripoveduje. Njegovi mama in sestra pa sta prav tako navdušeni kot on: »Tolikokrat sta že bili tukaj, a vseeno si vedno znova želita spet priti.«

Le ena prava kulturna izkušnja

Iz Bežigrada, kjer živi, se odpira pogled na visoke gore, nad čimer je povsem očaran, saj v Helsinkih nimajo niti gričev. Sam sicer nima časa za hribolazenje, a se pošali, da se bo mogoče po tej sezoni res povzpel na Triglav. Da bo pravi Slovenec. Kakšni pa smo po njegovem mnenju? Pozna večinoma mlajše generacije, za katere pa ve, da stalno hodijo na fakulteto in jedo skoraj zastonj na študentske bone. »Zanimiva razlika, na katero se še vedno privajam, je, da hodite v središče mesta na kavo. To je zame nekaj novega, saj na Finskem večkrat povabim prijatelje k sebi domov,« se počasi razgovori in utemelji, da pri njih pač ni tako lepega vremena, da bi sedeli zunaj, pa še pot iz predmestja do središča mesta je kar dolga.

Slabih izkušenj v Ljubljani Sasu še ni imel, a ga vseeno podrezamo, če ga je kaj razočaralo. »Mogoče malo nočno življenje. Ni toliko dogajanja, manj je ljudi in moraš kar dobro slediti, kam se splača iti ven,« nato le nekaj najde. Kot pravo kulturno izkušnjo, ki je drugod verjetno ne bi doživel, pa navede obisk »Balkan partyja«. Ta glasba se mu je zaradi dobrega vzdušja v ekipi kar prikupila in zelo jo bo pogrešal v primeru, da bo ta sezona njegova zadnja v zeleno-belem dresu. Rad bi se še bolj razvil kot košarkar, doživel še kaj novega, mogoče pa se potem še kdaj vrne kot Rannikko. Vsekakor sta bili Olimpija in Ljubljana odlični za začetek mladega košarkarja, vsaj za zdaj pa ima občutek, da bo čez čas znova živel na Finskem: »Dom je vseeno dom,« pravi.