»Vse kaže, da bodo prizadevanja, da bo tudi Ljubljana dobila bolšji trg, kot ga imajo številna velika mesta na vseh koncih sveta, le obrodila sadove,« je leta 1983 Lučka Špat zapisala v glasilu za prebivalce središča Ljubljane. Kar dobro leto je namreč minilo od zamisli koordinacijskega odbora za prenovo Stare Ljubljane in imenovanja komisije, katere naloga je bila poiskati lokacijo in poskrbeti za vse potrebno, do končne napovedi. »Znan je datum – prvič bodo oživele stojnice v soboto, 23. aprila, in zatem vsako soboto dopoldne,« je še navdušeno oznanila Špatova ob podatku, da so krajani že pred dogodkom pozdravili idejo o popestritvi življenja ob koncu tedna.
No, in tako se je res začela tradicija bolšjaka, ki so ga Ljubljančani praktično takoj vzeli za svojega. Sprva je bilo na Levstikovem trgu pred cerkvijo sv. Jakoba seveda več radovednežev kot prodajalcev, a ta slika se je kar hitro spremenila. »To je bilo na začetku kot nekakšno ljudsko zborovanje. Vsak je prinesel pokazat, kaj ima, ali kaj menjat, niti ne prodajat. Takrat je bila parola: Se dobimo na bolšjem trgu! Oštarije so bile polne, obisk je bil fantastičen in tudi politiki so pred volitvami prišli paradirat tja,« vživeto opiše 88-letni Ciril Ulčar, ki je novico, da je nekaj zanesenjakov pripravilo bolšji trg, zasledil v časopisu. Ko je dala žena soglasje, pa sta tudi sama naložila najrazličnejše stare predmete in se pridružila bolšjakarjem, med katerimi sta ostala vrsto let.
Ni bilo prostora za vse
Nismo se sicer dokopali do podatka, kdaj je ljubljanski bolšji trg postal del nedeljskega in ne več sobotnega vsakdana, ampak ne glede na dan so spomini obiskovalcev, sploh na prvih deset let, prepleteni z nostalgijo. V množici se je namreč smeh stopil z glasnim pogajanjem za ceno robe, občasno se je slišal zmagoslavni krik »Prodano!«, včasih so možje spremljali in komentirali športne dogodke, za še veselejši utrip pa so poskrbeli kupci, ki so preizkušali ponujene harmonike.
Kot pripoveduje Ulčar, je po Karlovški in Zoisovi cesti ob nedeljah prihrumelo morje avtomobilov, vse okoli je bilo zaparkirano, ljudski kraval pa je motil cerkveni obred, zato so jih zaradi tega, pa tudi zato, ker so se stojnice širile že kar naprej na Gornji trg, preselili. In potem še večkrat. Kakšno je bilo zaporedje selitev, najbrž nihče ne ve natančno, med najboljše čase ljubljanskega bolšjaka pa zagotovo lahko štejemo obdobje, ko se je odvijal na glavni mestni tržnici, kjer ni bilo nikoli dovolj prostora za vse, ki so želeli prodajati. »Enkrat sem zjutraj prišel z ženo, ona je prodajala, jaz pa sem do dveh popoldne krožil okoli. Imel sem kaj videti in tudi srečati marsikoga, pri tem pa sem pozabil, da sem prišel prodajat starine, ne pa lastnega firbca,« se nasmeje Ulčar, ki je svoje spomine popisal v knjigi Zgodbe z bolšjaka.
Kupi sumljive robe
Prihod bolšjaka je zaznamoval življenje v slovenski prestolnici, hkrati pa Ulčar izpostavi, da je hitro za seboj potegnil celo državo, obenem pa tudi tuje goste dveh vrst. Prvi so bili profesionalci z avstrijske Koroške in Italije. »V slovenski ribnik so prišli lovit dobro robo. Pri njih je bil to že posel in so hodili k nam gledat, če je kaj za v njihovo trgovino,« pojasni zbiratelj in doda, da je danes, kolikor sliši, zaradi suše na trgu ravno obratno. Ker se je takrat na bolšjem trgu prodajalo praktično vse – od oblačil za vse družinske člane do najrazličnejšega orodja, starin, vinilnih plošč, nekaj časa tudi alkohola, je bila to odlična priložnost tudi za tujo robo. Prišli so Kitajci, od katerih je Ulčar kupil žepni nožek, ki mu služi še danes, Poljaki so imeli orodja in aparate, ki so bili pri nas še zelo dragi, seveda pa je bil to tudi čas, ko se je tihotapilo na debelo. V nekem trenutku je bilo bojda na trgu skoraj več tujcev kot Slovencev.
Temu so sledile pritožbe prebivalcev, češ da ne potrebujejo Ponte rossa v Ljubljani, in neko nedeljo je prekipelo. Miličniki in kriminalisti so šli v akcijo in na Vodnikovem trgu res našli kupe sumljivega blaga, kar pa je bil le začetek (ponovne) selitve, ki jo je napovedal članek v Delu. Ulčar je še danes jezen zaradi tega, saj so pisali o smradu nad »bolhačem«, naslov pa se je glasil »Za bolhami pridejo paradižniki«, saj naj bi se gospodinje pritoževale, da so na istih mizah en dan bolhe, plesen, drug dan pa sveža zelenjava. Naj se to dogajanje preseli nekam, kjer je več zraka, »da se stvari in ljudje malce razdišijo«, je bilo sporočilo zapisanega in Ulčar je zato prepričan, da je bil napisan po naročilu, da se ljudstvo pripravi na selitev. Omenili so tudi že oddaljeno lokacijo – Cesto dveh cesarjev, kamor pa se je nato po Petkovškovem nabrežju, Cankarjevem nabrežju, na katerem je Ulčar z ženo prodajal najdlje, in Plečnikovimi arkadami bolšjak res preselil. Vendar le en del, tisti manj imenitnejši, medtem ko so sejem starin preselili na Breg, kjer se še vedno zgodi vsako nedeljo.
S to delitvijo se je nato na obeh koncih nekdanja živahnost spremenila v golo poslovno rutino, družabne bolšje trge pa danes še najbolj nadomeščajo garažne razprodaje na Taboru.
Prodati ali obdržati?
»Meni je bil zbirateljski vidik prvenstven, daleč zadaj je bilo trgovsko gledanje, ki pa je bilo neizbežno in koristno,« še sklene Ciril Ulčar, ki je že kot otrok oštevilčeval knjige kot zbirko, kasneje pa so njegova strast postali stari dokumenti, razglednice in knjige. Na bolšjaku je sicer najprej poskusil s kolovrati, lonci, sekirami, a se je kmalu pokazalo, da je žena boljši bolšji trgovec kot on, pove. Njegov prodajni spekter se je tako krčil na račun njene steklenine, medenine, čipk, nabožnih slik, bižuterije in druge drobnarije, oviral pa ga je ključni razkol, kaj kot zbiratelj obdržati in kaj kot bolšjakar prodati. »Če sem hotel kakšno lepo stvar dobiti, sem bil tudi lačen za to. A potem je prišla še lepša stvar. Kaj zdaj? Ja, potem sem se moral odločiti, ali bom tisto prodal, da bom ljubšo kupil. Tako je to šlo,« nam še zaupa Ulčar, ki pa ga je na bolšji trg prignalo finančno pomanjkanje.
Z ženo sta gradila hišo, med svojimi sprehodi ob Savi pa je med kupi smeti našel toliko starih predmetov, od bajonetov, ur do vojaških čelad, da je napolnil celo sobo in bolšjak je bil idealna priložnost, da se jih znebi, kot mu je pridigala žena. Nihče od njiju pa ni slutil, da ju bo to trgovanje tako potegnilo in da bo zaradi tega njuno življenje polno raznih prigod, ki jih je Ulčar popisal v svoji knjigi. Od tega, kako je družinsko korespondenco med materjo, ki je imela med drugo svetovno vojno sina v nemški vojski, drugega pa v delovnem taborišču, do tega, kako je pristal na sodišču, ker je od študentov iz usmiljenja kupil zbirko ukradenih zvezkov, kako so njemu ukradli 300 let staro knjigo in kako mu je rokohitrc mojstrsko pred nosom odnesel več razglednic.
