Vse v tem prostoru ima za seboj posebno zgodbo, nas z odprtimi rokami v svoji restavraciji sprejme Pilar Santana iz Dominikanske republike. Težko se odloči, kje bi začela, saj je skupaj z drugima dvema lastnicama skrbno načrtovala vsako podrobnost. »Te stole sva z Jacqueline pobarvali sami; če dobro pogledate, je prav vsak drugačen. V Italiji sva mesece hodili tako na garažne razprodaje kot na odlagališča in zbrali sva jih okoli 90,« nato vživeto začne pripoved o nastajanju tega zanjo prav posebnega prostora.
Kot že samo ime Casa Mulata razkrije, je bil njihov cilj v restavraciji v Nazorjevi ulici pričarati čim bolj domačno vzdušje. »Lestenec na sredini je narejen po moji zamisli iz starega cerkvenega okna, tale točilni pult pa so nam naredili iz najrazličnejših predalov starih omar, ki sva jih prav tako zbirali mesece in mesece,« je ponosna Pilar, ki se je uresničevanja svojih sanj lotila z najboljšo prijateljico Jacqueline Felipe, prav tako Dominikanko, in slovensko arhitektko Urško Pušpan, ki jo je spoznala na potovanju že pred približno petnajstimi leti.
»Ko sem prvič videla ta prostor, sem se takoj zaljubila vanj. Vse te luči nad velikimi okni, najbolj pa me je prepričalo stopnišče sredi prostora,« razloži zgovorna sogovornica in pokaže na stopnice, odete v pisane keramične ploščice po vzoru znamenitega stopnišča Selarón v Riu de Janeiru, na katerih so zdaj zapisana njihova življenjska vodila. Brazilski značaj restavracije so poudarile še s stenskimi fotografijami, ki jih je Pilar začela zbirati leta 2007, manjšo steno pa sta z rojakinjo posvetili svoji Dominikanski republiki.
Začeli oktobra, odprli junija
Zakaj pa se nista odločili, da svoj lokal povsem posvetita domovini? »Ste že slišali za kakšno dominikansko restavracijo?« se pošali šefinja, prepričana, da je brazilska dominantnost zaradi večje prepoznavnosti logična poteza. In zakaj prav Ljubljana? Tukaj pač ta niša še ni bila zapolnjena, slovensko prestolnico pa je tudi že dobro poznala, saj je okoli 30 let živela v Italiji, kamor se je poročila po študiju. S seboj je iz Italije pripeljala tudi brazilskega kuharja Arthurja in natakarico Maire, ki je zadolžena za osvežilne koktajle z dominikanskim rumom brugal. Preostalo osebje je iz vrst Latinskoameričanov, ki so že živeli v Ljubljani.
Primeren lokal so Pilar, Jacqueline in Urška začele iskati že pred tremi leti. Oktobra lani pa je padla dokončna odločitev za Nazorjevo ulico in takoj so začele urejati dokumentacijo, vendar so vsa dovoljenja za odprtje restavracije dobile šele pred enim mesecem. »Če si nekaj res želiš, boš zmogel to tudi uresničiti,« je prepričana Pilar in to so napisale na eno od sten, vendar priznava, da je bilo zelo težko. Mesec dni so mimoidočim govorili, da bodo odprli naslednji teden. Na srečo sta imeli ob sebi domačinko, da se je spopadla z vso birokracijo, a ni jima jasno, zakaj se v teh kriznih časih pristojni ne potrudijo bolj za tuja vlaganja. Če ne bi imeli tako močne želje, bi se vmes že premislili, tako kot njun sosed Italijan, potem ko sta mu predstavili svojo izkušnjo.
Meni je natakar
Glede na to, da so dolga leta delali na italijanskem trgu, ima tudi meni v Casi Mulati italijanski pridih. Čez dan strežejo lahka kosila – piadice (preprosta različica pice), piadine (prepognjene pice) in solate. Latinskoameriška sta le dnevni krožnik in brazilska nacionalna jed feijoada – iz črnega fižola in prvotno manjvrednih delov svinjine, saj naj bi sužnji na sladkornih plantažah uporabili vse ostanke, ki niso dišali belim gospodarjem. Danes seveda uporabljajo boljše svinjsko meso, postrežejo pa jo z rižem.
Meni še ni povsem dodelan, bolj se držijo načela, da je meni natakar. On gostom predstavi, kaj posebnega ponujajo tisti dan, koncept pa so si zastavili tako, da bo imela restavracija močnejši značaj zvečer, saj je njihova specialiteta tudi posebno vzdušje. Od sedme ure naprej tako ponujajo večji nabor latinskoameriških jedi, v prihodnje pa obljubljajo še razne družabne dogodke – od salse do zabav za zaključene skupine.
